Claudio Marchisio: »Impossible is nothing«

Claudio Marchisio je imel sedemnajst let, ko je izbral stavek svojega življenja, tako pomemben da je postal njegov tattoo, napis na roki, katerega poljubi po vsakemu zadetku. Imbossible is nothing ni prazen slogan. Ni nemogoče, torej, niti odraščati v dresu Juventusa, postati simbol Juventusa. Ni nemogoče uresničiti otroških sanj ter ostati za vedno isti, zvest prijateljem in sošolcem, predvsem Davidu katerega več ni, kljub temu pa je vsak dan ob Caludiu. Ni nemogoče imeti srečo in žogo, se poročiti zelo mlad z Roberto in biti priljubljen med mladini nogometaši. In ni niti nemogoče spati v avtu po tem ko si ostal predolgo v diskoteki, da ne zamudiš na trening. To je stara zgodba, anekdota še iz časov Primavere, ki pa jo moramo omeniti da pokažemo, da gre za preprostega in pravega fanta, odličnega nogometaša in profesionalca. Fant brez limitov, zaradi volje in ne zaradi arogance.

Claudio Marchisio

Claudio Marchisio, točka proti Bresci je olajšanje ali obžalovanje?
»Tekma je bila težka, ampak morali bi obdržati prednost. Na žalost nam ni uspelo, kajti to je že druga zapravljena priložnost proti dobrim ekipam, ki pa niso tako visoko na lestvici. Tudi v Bologni bi lahko zmagali, ampak smo uspeli le remizirat: s štirimi točkami več bi bili zdaj na prvem mestu«.

Morala?
»Če uspemo izboljšati tudi s tega vidika, potem lahko osvojimo naslov«.

Prvenstvo je izenačeno, nepredvidljivo…
»In razlike minimalne. Roma se je zdela tako daleč, zdaj pa je samo korak za nami. Zmaga na derbiju in uspeh proti Fiorentini sta pokazala, da gre za prerojeno ekipo, zelo prepričljivo: jutri nas čaka lepa tekma«.

Prvenstvo je izenačeno, nepredvidljivo…
»In razlike minimalne. Roma se je zdela tako daleč, zdaj pa je samo korak za nami. Zmaga na derbiju in uspeh proti Fiorentini sta pokazala, da gre za prerojeno ekipo, zelo prepričljivo: jutri nas čaka lepa tekma«.

Ranierijeva Roma…
»Imam lepe spomine. Včasih mi pridejo na misel njegove besede, dan ko sem se poslavljal od soigralcev da se preselim k Empoliju na posojo: ''Nauči se vsega kar lahko, čez eno leto boš ponovno tukaj''. Držal je besedo, vrnil sem se in dobil svojo minutažo: njegova sezona se je končala dve tekmi pred koncem z odpovedjo, njegov Juventus je končal na drugem mestu«.

Tottijeva Roma…
»Odličen nogometaš ki lahko odloči tekmo v vsakem trenutku. Odrasel sem v črnobelem, ampak njega sem vedno občudoval«.

Roma, nekaj časa nazaj, od Aquilanija.
»Čustva so močna, ampak Aquilani je zelo resen. Mislim da se je pravilno odločil, ko je prišel v Torino, kajti tukaj ima možnost rednega igranja in možnost postati igralec izpred nekaj sezon nazaj. Dober posel zanj in za Juve«.

Krasić, Melo, Marchisio, Aquilani: odlična vezna linija.
»Dobro se razumemo, ampak veza je odlična tudi zaradi drugih soigralcev.

Marchisio desno krilo, levo krilo, centralni: je ponosen na svojo uporabnost ali se počutite malce negotovo?
»Po naravi se prilagodim več pozicijam in sem vesel, da ima trener zaupanje vame. Priznam pa, da menjanje pozicij ni tako lahko, komaj se navadiš in že se moraš učiti drugih stvari…«.

Marchisio je novinec pri Juventusu ali ''stari znanec'' s pomembno besedo v slačilnici?
»Počutim se kot pomemben igralec Juventusa«.

Pomemben igralec ki še ni podpisal nove pogodbe…
»Vesel sem da sem vezan s tem klubom še nekaj let in za novo pogodbo se mi nikamor ne mudi. O tem se je poleti govorilo preveč kar pa je bila moja napaka, zdaj mirno čakam, da se bom o tem pogovoril na koncu sezone. Zavedam se, da Juventus verjame vame in klub se zaveda, da jaz želim ostati tukaj«.

Bodo pogovori zares potekali brez zastopnika?
»Pustil sem svojega zastopnika in ne obžalujem, ravno obratno, zahvaljujem se da mi je pomagal odrasti in razumeti veliko stvari v tem svetu. Ne vem če si bom izbral kakšnega novega, mogoče bom poslušal nasvete očeta, moje družine. Seveda se ne bom premikal sam: mislim da mora nogometaš delati samo… delo nogometaša. Ostali, njemu bližji, torej agentje ali sorodniki, pa se morajo osredotočiti na stvari, ki se dogajajo okoli«.

Še kakšen nogometaš, v družinskem drevesu?
»Če se potrudite, lahko najdete Sinopolija, kateri je igral za Primavero Torina, za Cuneo in ostale klube v Serie C: je oče moje žene Roberte«.

Ki je bila navijačica Torina…
»Točno, ''bila'' (smeh). Zdaj navija zame in za Juventus«.

Poročila sta se zelo mlada.
»Imel sem dvaindvajset let, ampak nikoli nisem imel občutka da bi bilo prehitro. Pomemben je odnos, ne leta«.

Nekoč ste priznali, da je ljubosumje dobrodošlo…
»Če se ne pretirava, je pomembno čustvo: priznava ljubezen tistega ki jo nudi in daje varnosti tistemu ki jo prejema«.

Marchisio je tudi očka…
»Davidu, ki ima leto in dva meseca. Ime je prijateljevo, katerega je pri 17-ih letih odvzela huda bolezen: vedno se ga bom spominjal, z obžalovanjem stvari, katerih nisva nikoli mogla početi. Nanj se obrnem ko potrebujem nekoga in se ozrem v nebo. Z mojim sinom skušam preživeti čim več časa, ker vidim da raste zelo hitro medtem ko sem jaz vedno naokoli. Njegovo ime in datum rojstva bosta moj naslednji tattoo.