Antonio Conte: Igralec, trener, družinski človek, vodja

Antonio Conte je v intervjuju za Tuttosport razkril veliko zanimivih stvari o sebi, svoji karieri in Juventusu, kjer je kot igralec pustil neizbrisen pečat. Podobno hoče sedaj storiti tudi kot trener.

AREZZO
Arezzo je bil začetek moje trenerske poti. Imel sem občutek, da sem v enem letu dobil 5 let izkušenj. Veliko različnih stvari se je zgodilo. Začeli smo brez prave ekipe, v prvih devetih tekmah, pa so moji igralci zgrešili 5 enajstmetrovk. Nato me je uprava konec oktobra odpustila. V začetku marca, pa sem se vrnil za zadnjih 14 tekem. Nanizali smo 5 zaporednih zmag in na 7 tekmah dobili 19 točk. Od tu tudi ideja o sistemu 4-2-4. Morali smo osvojiti čim več točk. Na koncu smo na zadnji tekmi zapravili možnost za obstanek. Eden od dejavnikov je bil tudi Juventus, ki je izgubil proti Speziji, ki nas je nato prehitela za točko.

BERNABÉU
Način na katerega te naš novi stadion motivira in ponese je nor. Igrati na njem je resnično fantastično. Toda poleg našega stadiona, obstajata še dva objekta, ki sta mi pri srcu. Old Trafford in še posebej Santiago Bernabéu. Tja hočem spet popeljati Juventus.

CURVA
Kadar so na curvi začeli vzklikati moje ime, me je vedno zelo spodbudilo. Še posebej potem, ko sem že nehal igrati nogomet. Lahko vam zaupam eno zgodbo. Lansko leto smo se s Sieno pripravljali na tekmo proti Novari, ko se je kar naenkrat na stadionu pojavila skupina Juventusovih navijačev, Drughi Magenta. Prižgali so bakle in začeli navijati, ter me spodbujati. Na koncu so mi celo dali spominsko ploščo. Ko na igrišču daš resnično vse od sebe, te navijači ne pozabijo. Tako kot jaz ne morem pozabiti navijačev Juventusa.

DELOVNI DAN
Treniram. In če ne treniram, razmišljam kaj bi lahko naredil, da bi trenirali še bolje. Podobno je bilo že v časih, ko sem še igral. Pri meni delo pomeni mojo popolno predanost. Ne vem, kako naj razložim drugače. Vem, da s tem škodujem svoji družini in to obžalujem. Ampak vseeno najdem dovolj časa za ženo in hčerko, ter tudi za branje. Kaj berem? Biografije zmagovalcev in knjige o psihologiji.

DEL PIERO
Igral sem skupaj z Del Pierom in sedaj imam čast, da sem njegov trener. Nikoli ne bo nobenega problema, ker vem, da mi je vedno na voljo in mi bo pomagal ne glede nato, ali ga potrebujem od 1., 70, ali 80. minute. Njegove kvalitete niso vprašljive in verjamem, da nam še vedno lahko veliko ponudi.

ENERGIJA
Novi stadion mora postati odločilen faktor za igralce in navijače. In način kako lahko to dosežemo je, da navijači v mejah normale naredijo pravo norišnico. Ustvariti morajo pravi pekel, še posebej v težkih časih. Vsi vemo, da nas čakajo tako lepi, kot težki časi in še posebej v težkih morajo poskrbeti, da bo naša ekipa čutila našo prisotnost. Če bodo storili to, bodo veliko pripomogli k osvojitvi točk.

FANTAZIJA
Sistem, taktika in način igranja so ključni in zelo pomembni, ker na njih sloni celotna ekipa. Seveda pa to ne pomeni, da v moji igri ni prostora za fantazijo. Fantazija je nujna in pri meni je zmeraj prostor zanjo.

HI-FI
Juventus je zame več kot samo klub. Totalna zvestoba črno-belemu dresu izhaja iz zgodovine in čudovitih trenutkov, ki sem jih doživel pri Juventusu. Zelo težko bi mi bilo, če bi jih moral pozabiti.

LIPPI
Imel sem srečo, da sem igral pod samimi odličnimi trenerji. Od velikih mi manjka edino Capello. Lippi, Ancelotti, Zoff, Trapattoni, Sachhi, pa tudi Mazzone in Fascetti so imena, od katerih sem se veliko naučil. Od vsakega sem vzel nekaj, kar mi pride prav. Z Lippijem sem imel zelo dober odnos. Pod njegovim vodstvom sem se naučil biti zmagovalec. Tudi sedaj je ena izmed mojih najpomembnejših nalog, da to znanje prenesem na moje igralce.

MARCHISIO
Ljudje me kar naprej sprašujejo, kdo bi lahko bil moj naslednik v Juventusu. Odločitev je težka, ker ima vsak igralec svoje karakteristike, poleg tega pa se tudi nogomet spreminja. Ampak, če je kdo podoben meni, je to zagotovo Marchisio. Zelo prodoren, taktično prilagodljiv in izjemno inteligenten. Podobna sva si, ampak mislim, da je boljši od mene in upam, da bo imel še več uspeha kot jaz.

NOVI IGRALCI
Nismo dobili ne Teveza, ne Nanija, ne Walcotta. Toda ne podcenjujte naših nakupov. Naš prestopni rok smo oblikovali glede na taktične zahteve in finančne omejenosti, gledali pa smo tudi na prihodnost. Igralci kot so Elia, Estigarribia in Giaccherini imajo pred seboj še veliko let. Dajte jim čas in videli boste, da bodo postali pomembni člani naše ekipe.

OLYMPIAKOS
Moj najbolj razburljiv zadetek? Zagotovo tisti proti Olympiakosu v Grčiji tekom sezone 1998/1999. Ni bil ravno najlepši, ampak zagotovo najbolj razburljiv. Izgubljali smo 1:0 in bi v primeru poraza izpadli iz lige prvakov. Igral sem s prebito ustnico in moral sem imeti robček v ustih, da sem zaustavil krvavitev. 15 minut pred koncem tekme sem zadel in kasneje smo se uvrstili v naslednji krog. Spomnim se, da sem proslavljal s povsem krvavim robčkom.

PREČKA
Toliko preklinjanja po tisti prečki v finalu lige prvakov proti AC Milanu v Manchestru. Velikokrat se mi je prikazala v spominih, definitivno prevečkrat! Imam odprt račun s tistim golom in tistim stadionom in slej ko prej bo prišel čas, za poravnano tega računa.

REZERVNA KLOP
Na neki točki v življenju sem si rekel, da če nebom v petih letih trener Juventusa bom odnehal. V te izjavi ni bilo povsem nič arogance, ker si imam navado postavljati cilje in narediti vse, da jih izpolnim. Seveda je bila prisotna tudi velika ljubezen do tega kluba.

SPOMINI
Villar Perosa je lep spomin, ko nas je l’Avvocato (Gianni Agnelli) prišel obiskati v svojem helikopterju. Razburljivi spomini te odnesejo 20 let nazaj in ti dajo neko energijo. Delle Alpi je drug tak spomin. Bil je gledališče veliko lepih zmag. Upajmo, da bo tudi nov stadion imel podobno pozitivno energijo.

SKROMNOST
Provincialna skromnost in mentaliteta velike ekipe. Moji igralci ne smejo tega nikoli pozabiti. Nikogar ne smejo uspehi ponesti v višave in nihče ne sme misliti, da nas čaka lahka tekma. Hkrati pa se nihče ne sme bati svojega nasprotnika, prav tako pa ne smejo pozabiti, da igrajo za Juventus.

ŠTIRI - 2 - 4
Bolj kot kjerkoli se te številke pojavljajo v medijih. Mojo taktiko lahko opišemo kot 4-4-2, kjer obe krili igrata malo višje na igrišču. Lahko rečemo, da je malo bolj ofenzivna različica sistema 4-4-2. Ideja za ta sistem se mi je porodila, ko smo morali z Arezzom nujno zmagati. Takrat smo potem zmagali 8 od 12 tekem. Poanta tega je, da z ofenzivnim krili pridemo v napadu do situacije štirih igralcev proti štirim, kar je po mojem mnenju najboljši način za dosego zadetka. Seveda je ravno tako pomembna tudi defenzivna faza in uravnoteženost obeh faz. Ampak, ko so vsi igralci pripravljeni veliko teči, je seveda vse mogoče.

VITTORIA
Ime moje hčerke, kateri poizkušam posvetiti čim več časa. Skupaj z mojo ženo Isabello sta izvir velikega veselja zame.

ZAČETEK
Začenjamo iz ničle, s povsem novimi zamislimi. Pozitivna stvar je, da so bili vsi igralci pripravljeni nato in so mi bili na voljo. Poizkušam jih razumeti, tako kot oni mene. Vedno bolje me poznajo kot trenerja in kot osebo. Najlažje jih prepričam na igrišču. Če govoriš traparije, ti igralci težko sledijo. Verjamejo v projekt in so vedno bolj samozavestni.