FC JUVENTUS

Juventus se je »rodil« jeseni leta 1897 v Torinu na iniciativo nekaj študentov srednje šole Massima D'Azeglia. Fantje, stari od 14 do 17, ki so klub ustanovili so Eugenio (1.predsednik kluba) in Enrico Francesco Canfari (2.predsednik), Gioacchino in Alfredo Armando, Luigi Gibezzi, Umberto Malvano, Vittorio Varetti (6. predsednik), Umberto Savoia, Domenico Donna, Carlo Ferrero, Francesco Dapra, Luigi Forlano in Enrico Piero Molinatti, kasneje pa so jim pomagali še Pio Crea, Carlo Favero, Gino Rocca, Guido Botto in Eugenio Seco.

JuventusKraj kjer so se študentje zbirali je bila klopca, le nekaj deset metrov oddaljena od šole. Tema pogovorov je bil največkrat šport oz. nogomet, ki se je takrat iz Velike Britanije začel širit po celi Evropi. Tako je 1. novembra 1897 tudi uradno nastal klub in čas je bil, da le ta dobi svoje ime. Izbirali so med Societa Polisportiva Augusta Taurinorum, Iris Club, Forza e Salute e Vigor e Robur (tutte scartate); rimasero in gara le denominazioni Societa Via Fort, Societa Sportiva Massimo D'Azeglio in Sport Club Juventus. Največ glasov so ustanovitelji dali za prva dva imena, na koncu pa so se vseeno odločili za SC Juventus, pa čeprav je prav ta dobil najmanj glasov. Izbrali so ga zato, da bi šport bolj razvili tudi izven mesta oz države, kajti ime je latinskega izvora (Giuventu = mladost).

Leto kasneje je klub dobil vse kar je bilo takrat potrebno z igralci vred in od tega trenutka naprej se je lahko o Juventusu govorilo kot o nogometnem klubu. 15. maja istega leta je bila ustanovljena F.I.F (danes FIGC) kateri predsednik je bil Edoardo Bosio. Iz neznanih razlogov se Juventus ni prijavil na prvo prvenstvo v Italiji, na katerem so takrat sodelovali le Genoa, FC Torinese, Internazionale Torinese in Societa Ginnastica Torinese.

Leta 1899 klub spremeni svoje ime v Football Club Juventus. Tega leta so tekme odigrali na igrišču Piazza D'Armi v Crocettu, malo izven Torina. Klub v tem letu dobi tudi prva povabila od Alessandie, Milana in Genoe, poleg tega pa postane tudi prva ekipa v Torinu, ki je gostila tujo ekipo (Montriond iz Lozane). Juventus hitro postane ena izmed bolj znanih ekip v državi in si prisluži pravice za igranje na zelo znanem športnem parku Umberta I.

Prvi dresi, leta 1897 so bili bere barve, ki pa so jih dve leti kasneje zamenjali z rožnatimi.

Juventus, z Enricom Canfarijem na čelu, se leta 1900 prvič prijavi na tekmovanje, vendar se jim ne uspe prebiti niti čez kvalifikacije, ki so takrat potekale po regijah. 1. mesto, pred Juventusom je takrat zasedel FC Torinese, ki je kasneje osvojil 2. mesto v prvenstvu.

V svojem drugem prvenstvu, se Juventusu po zmagi nad Ginnastico Torino s 5-0 uspe uvrstiti v polfinale, kjer pa izgubijo proti Milanu 3-2 in takoj naslednje leto je čas za prve spremembe. Klub dobi novega predsednika, to postane Carlo Favale, ki v ekipo pripelje prve tujce. V prvenstvu so morali spet priznati premoč tekmecu FC Torinese, ki jih je izločil iz kvalifikacij. Leta 1903 Juventus zapusti roza drese in jih zamenja z zdej tradicionalnimi črno-belimi, ki naj bi predstavljali preprostost, napadalnost in predvsem moč. Istega leta se Juventus prvič prebije do finala, kjer pa izgubi proti Genoi s 3-0. Leto kasneje se zgodi podobna zgodba in Genoa v finalu premaga še drugič zapored Juventus in tako pride do svojega šestega naslova.

Leta 1905 postane predsednik kluba švicar Alfred Dick, lastnik tovarne piva. V klub pripelje nekatere svoje uslužbence, kot so: Švicarji Paul Arnold Walty, Ludwig Weber in sin Federico, Škota Jack Diment in Helscot in na koncu še Angleža James Squire in Goodley.

FIF takrat ukine sistem na izpadanje in se odloči za drugačen sistem tekmovanja. V končnem delu prvenstva nastopajo Juventus, US Milanese in Genoa. Juventus zbere 6 točk (dve zmage, dva remija), točko več kot Genoa, ki jo je na zadnji tekmi US Milanese presenetil in remiziral. Tako Juventus osvoji svoj prvi naslov v svoji zgodovini!

Leto za tem se Juventusu izmuzne drugi zaporedni naslov, ki ga takrat osvoji Milan z zmago 2-0 v Milanu. Alfred Dick je po tej sezoni izrazil željo, da bi Juventus vpisal v tujo ligo in mu celo spremenil ime v Jugend Fussballverein. Po pogovoru z nekaterimi člani Juventusa se odloči, da bo odstopil iz mesta predsednika in s pomočjo nekaterih ključnih igralcev Juventusa (Diment, Bollinger, Mazzia in Squair) ustanovil nov klub: Torino Calcio (danes Torino FC). Zaradi tega se finance Juventusa podrejo in leta 1907 postane nov predsednik Carlo Vittorio, ki pa leta 1910 odstopi zaradi očitanj navijačev, da mu ne uspe pripeljat nobenega igralca v klub, katerega so med tem zapustila tudi ustanovitelja Umberto Malvano in Domenico Donna. Leta 1911 Juventus zasede zadnje mesto v svoji skupini in se na naslednje prvenstvo (1911/12) prijavi le z desetimi igralci. Tako osvoji 8. mesto, slabša sta bila le US Milanese in Piemonte. Naslednje leto Juventus osvoji zadnje mesto v svoji regijski skupini a, ker se FIF istega leta odloči, da bodo povečali ligo iz šest na deset ekip nobena od ekip ne izpade ligo nižje.

Po tej sezoni postane novi predsednik Giovanni »Bino« Hess, ki je že prej igral za Juve in bil kasneje tudi direktor v klubu. Juventus tistega leta velja za ekipo druge kategorije, a v regijski skupini preseneti vse in osvoji 2.mesto in se tako uvrsti na zaključne boje, kjer zasede solidno četrto mesto. Leto kasneje se Juventusu uspe prebiti preko regijske skupine, a se jim kasneje ne uspe prebiti čez skupino, kjer je bila močnejša le Genoa, ki kasneje osvoji že svoj sedmi naslov. Sezono 1915/16 prekinejo, zaradi 1. sv, s katere se na žalost nekateri Juventini sploh ne vrnejo, med njimi tudi Giovanni Hess in Enrico Canfari. Predsedniki tako leta 1915 postanejo kar trije: Armano, Zambelli in Nizza. 10. Junija 1915 izide tudi prvi uradni časopis kluba, »Hurra Juventus«.

Čez slaba štiri leta, po končani vojni, se nogomet v Italiji spet začne in v sezoni 1919/20, kjer se je prijavilo takrat rekordnih 67 ekip, Juventus osvoji končno 2. mesto, pred Genoo in za Interjem. Tega leta so bili v reprezentanco vpoklicani tudi prvi trije Juventini: Giovanni Giacone, Osvaldo Novo in Antonio Bruna.

V sezoni 1920/21 se Juventusu z novim predsednikom, poetom Corrado Corradinijem, ki je napisal tudi prvo uradno himno kluba, ne uspe prebiti iz svoje skupine in tako niso mogli igrat v prvenstvu. Naslednje leto se Juventus prijavi na prvenstvo C.C.I in ne na tega, ki ga je organiziral FIGC, ter osvoji 6. mesto. Juventus tudi v naslednjih dveh letih ne doseže nobenega vidnejšega uspeha in tako se 24. Julija 1923 začne doba Agnellijev pri Juventusu. Predsednik postane Edoardo Agnelli, sin ustanovitelja FIATa. To je začetek članstva med Juventusom in FIATom in rojstvo stila Juventusa: »Eleganca, profesionalnost in zmagovalna mentaliteta«. Tega leta pri Juventusu debitira tudi vratar Giampiero Combi, eden najboljših vratarjev vseh časov. V klub prideta tudi Ferenc Hirzer in prvi trener, Jeno Karoly. V sezoni 1925/26 pride še ena okrepitev iz madžarske, Joszef Viola in pripomoge k temu, da po dobrih dvajsetih letih Juventus osvoji še drugi naslov Italijanskega prvaka, ko v finalu premagajo Albo s skupnim rezultatom 12-1. Tega leta Hirzer na 25 tekmah zadane kar 35 in tako postane tudi najboljši strelec lige.

Leta 1928 zaradi fašističnih zakonov klub zapusti Hirzer, katerega zamenja Ceverini III in Juventus v naslednjih treh letih ne osvoji več ničesar, kljub enemu najboljšemu obrambnemu triu vseh časov, Caligaris, Combi in Rosetta, ki so bili v tem času tudi redni člani reprezentance Italije. V naslednjih letih Juventus ne osvoji prav veliko in po sezoni 1929/30, terner Karoly umre zaradi infarkta.

Naslednje leto prideta iz Alessandrie tudi trener Xarlo Carcano in vezist Giovanni Ferrari. Juventus takoj pokaže, da bo to ena najmočnejših ekip tega obdobja in takrat se začne obdobje velikega Juventusa. Takrat Juventus osvoji štiri zaporedne naslove, tudi po zaslugi argentinskega tria, ki so ga sestavljali Orsi, Cesarini in Monti. Leta 1933 se Juventus preseli na Stadio Comunale oz takrat še Stadio Municipale Benito Mussolini.

Po končani sezoni 1933/34 je bilo na sporedu še svetovno prvenstvo v nogometu, kjer je prvič zmagala tudi Italija. Reprezentanco Italije je takrat sestavljalo kar devet igralcev Juventusa in mnogi so jo poimenovali kar »Nazio-Juve«. Po končanem prvenstvu svojo kariero zaključi tudi vratar Combi in Juventus, ki je imel takrat v ekipi večinoma stare igralce (Monti in Orsi 32, Rosetta 33) se je okrepil z dvema mladima igralcema. Fonijem in Ravo. Tega leta Juventus v zadnjem krogu osvoji še svoj zadnji zaporedni naslov tega zlatega obdobja.

Klub za tem zapusti trener Carcano, ki ga zamenja Bigatto I. in sredi sezone še Orsi, ki se odloči da se bo vrnil v Argentino. Juventus istega leta nastopa tudi v pokalu Mitropa, kjer so nastopale ekipe iz srednje Evrope in izpadejo v polfinalu.

14. Julija v letalski nesreči v Genoi umre predsednik Edoardo Agnelli, kar povzroči nove odhode iz kluba nekaterih klučnih igralcev, kot so Ferrari in Cesarini. Juventus takrat prvenstvo konča na 5. mestu, trener pa je sredi sezone postal kar Rosetta.

Večjih uspehov po tem ni več, z izjemo dveh pokalnih naslovov iz sezone 37/38 in 41/42.

Po končani 2. sv. vojni postane novi predsednik kluba, Giovannji Agnelli, eden od sinov Edoarda. Giovanni Agnelli ostane predsednik le do leta 1953, vendar v teh letih po njegovi zaslugi Juventus postane spet velesila nogometa.

Prvi naslov v obdobju Giovannija pride v sezoni 1949/50, z 100 zadetki in 62 osvojenimi točkami v prvenstvu. To je bil čas novih igralcev in novega trenerja, angleža Jessa Carverja. Igralci, ki so v tem obdobju največ dali ekipi so bili Parola, Muccinelli, danca Praest in Hansen, še posebej pa Giampiero Boniperti, še dandanes legenda Juventusa, ki je zbral kar 444 nastopov za Juve in 179 zadetkov. Naslednjo sezono Juventus konča na tretjem mestu in takrat pride na klop nov trener, spet Madžar, Gyorgy Sarosi. Pod njegovim vodstvom in triom Muccinelli-Hasan-Boniperti (najboljši strelec prvenstva z 19imi goli) Juventus osvoji nov naslov in s tem ujame Genoo, ki je prevladovala na začetku stoletja.

Umberto in Gianni Agnelli

Leta 1955 zaradi drugih obveznosti Giovanni Agnelli odstopi s mesta predsednika. Čez dve leti ga zamenja njegov mlajši brat Umberto, ki je z 22-imi leti postal najmlajši predsednik kluba. Z njim se začne tudi novo zmagovalno obdobje. Že v sezoni 1957/58 prideta v klub Anglež John Charles in Argentinec z Italijanskimi koreninami, Omar Sivori, ki je leta 1961 dobil tudi zlato žogo. »Magičen Trio« Charles-Sivori-Boniperti, kot so ga takrat poimenovali je takrat navdušil cel svet še danes velja za enega najmočnejših vseh časov. Skupaj so od sezone 1957/58 do 1960/61 zadeli kar 235 golov, od tega 201 v prvenstvu. Tega leta Juventus osvoji tudi svoj 10. naslov in tako postane prva ekipa, ki je dobila zvezdo zaradi športnih dosežkov.

V sezoni 1958/59 Juventus konča na tretjem mestu, vendar v finalu pokala premaga Inter 4-1 in tako osvoji še tretjič pokal. Naslednji uspeh pride že čez dve leti, ko prvič v zgodovini osvoji »dvojčka«: pokal in prvenstvo, kar je pred tem uspelo le Torinu, Napoliju in Laziu. V prvenstvu sta blestela predvsem Sivori (najboljši strelec, 28 golov) in Charles (3. najboljši strelec, 23 golov). Juventus je postal ena od najvplivnejših ekip v Serie A in tudi v naslednjem desetletju so to potrdili, ko so v sezonah 1960/61 in 1966/67 osvojili še dva svoja scudetta.

Juventus 1960

V 60ih Juventus tudi uspešno nastopi v Evropi v takratnem Pokalu zmagovalcev, kjer se jim leta1962 uspe prebiti do četrtfinala, kjer naletijo na Real s Puskasom in Di Stefanom. V Torinu Real premaga Juventus 1-0, a Juventus z zadetkom Sivorija v Madridu pride do tretje, odločilne tekme (tako je Juventus postal prvi Italijanski klub, ki je uspel premagat Real na njihovem stadionu), ki pa jo dobi Real s kar 3-1 v Parizu.

V sezoni 1969/70 pri Juventusu debitira mladi Giuseppe Furino, ki je za klub igral vse do sezone 1983/84 in v tem času postal kar osemkrat državni prvak, kar je do danes rekord, ki si ga deli z Giovanni Ferrarijem (z Juventusom jih je sovojil pet) in Ferraro če štejemo naslove osvojene na igrišču (šest z Juventusom).

13. Julija 1971 postane predsednik kluba, nogometaš, ki je bil do takrat največja ikona kluba: Giampiero Boniperti. Z njim se začne novo uspešno obdobje za klub. Z Bonipertijem na čelu Juventus v 15ih letih osvoji kar devet naslovov (1971/72, 1972/73, 1974/75, 1976/77, 1977/78, 1980/81, 1981/82, 1983/84 in 1985/86), dva pokala(1979 in 1983), pokal UEFA (1976/77), Ligo Prvakov (1984/85), Superpokal (1985) in Interkontinentalni pokal (1985).

V sezoni 1971/72 postane nov trener Juventusa Čestmir Vycpalek iz češke in v klub pridejo novi igralci kot so Dino Zoff, Fabio Capello, Roberto Bettega, Franco Causio in Gaetano Scirea. Tega leta Juventus osvoji nov naslov, le točko pred Milanom. Tudi naslednja sezona je zanimiva vse do konca. Milan pred zadnjim krogom le točko pred Juventusom in Laziem izgubi, Juventus pa premaga Romo z odločilnim zadetkom Cuccuredduja tri minute pred koncem. Juventus tako osvoji svoj drugi zaporedni naslov, pred Milanom in Laziem, ki je prav tako izgubil v zadnjem krogu.

V tej sezoni se Juventus prvič osvoji v finale pokala pokalnih zmagovalcev, kjer pa izgubi proti Ajaxu z 1-0.

Po svetovnem prvenstvu leta 1974 pride na klop bivši igralec Juventusa, Carlo Parola, ki v prvi sezoni osvoji drugo mesto v prvenstvu. Naslednjo sezono Juventus ponovno osvoji naslov in v pokalu UEFA izpade šele v polfinalu. V sezoni 1975/76 se Juventusu zaradi slabega začetka sezone (v drugem delu so osvojili 26 točk od 30 možnih) izmuzne naslov, ki ga takrat osvoji Torino. V tem letu so v Juventus prišli tudi Marco Tardelli, Antonio Cabrini in Roberto Boninsegna.

Naslednjo sezono, s Trapattonijem na klopi, Juventus brez enega tujca v ekipi, osvoji še četrti naslov od prihoda Bonipertija. Istega leta z domačo zmago 1-0 in porazom 2-1 v Španiji, Juventus proti Bilbau osvoji še svojo prvo Evropsko lovoriko, pokal UEFA. Desetletje se zaključi z 18. »scudettom« v sezoni 1977/78.

Juventus 1977

Novo desetletje, še vedno s Trapom na klopi se začne uspešno. V sezoni 1980/81 nov scudetto in naslednjo sezono pride še dvajseti. Klub tako dobi še drugo zvezdo za športne dosežke in je do danes še vedno edina Italijanska ekipa, ki ji je to uspelo. Tudi takrat je Juventus imel veliko zaslug za to, da je Italija postala svetovni prvak leta 1982. V prvi enajsterici je bilo takrat kar šest igralcev Stare Dame. Na tem prvenstvu se dokažeta tudi dva igralca, ki še istega poletja prideta v Juventus: Zbigniew Boniek in Michel Platini, katera sta bila ključna igralca Juventusa v naslednjih letih. Pred sezono 1983/84 se upokoji Dino Zoff, ter klub zapusti še Bettega. Vendar kljub temu je Juventus v tej sezoni tako v Italiji, kot v Evropi brez konkurence in osvoji scudetto ter 16.marca še pokal pokalnih zmagovalcev z zmago 2-1 proti Portu.

Naslednjo sezono se Juventus še tretjič uvrsti v finale Lige Prvakov, ki se odigra 29. marca v Bruslju, na stadionu Heysel. Pred tekmo pride do neredov na tribuni s strani Liverpoolovih navijačev, ki se začnejo premikat proti tribuni »Z«, kjer so bili navijači Juventusa. Navijači, ki so bili na koncu tribune, osem metrov nad tlemi so kot po tekočem traku padali čez zid, ki se je potem zaradi pritiska zrušil na njih in 39 ljudi umrlo. Tekma se je na željo UEFE odigrala, čeprav proti volji navijačev. Juventus je tekmo dobil z 1-0 po zadetku Platinija iz zelo sumljive 11-metrovke, a bolj kot o zmagi je bilo govora o varnosti na stadionu (namreč varnostnikov in policije sploh ni bilo, pa čeprav je šlo za finale) in smrtnih žrtvah. Še danes je ta tekma bolj znana kot tragedija na Heyselu, kot pa kaj drugega.

Temu uspehu je Juventus dodal še Superpokal, kjer so premagali prav tako Liverpool, tokrat z 2-0, oba zadetka pa je dosegel Boniek. V prvenstvu Juventus razočara in zasede šele šesto mesto.

V sezoni 1985/86, po tem k sta klub zapustila Boniek in Rossi, so v Juve prišli Michael Laudrup, Lionello Manfredonia in Luciano Favero. Istega leta so osvojili nov naslov, ko so v prvem delu tekmovanja izgubili le eno tekmo. 8.decembra tega leta Juventus osvoji še Interkontinentalni pokal, ko v Tokiu po 11-metrovkah s 6-4 premagajo Argentinos Juniors. S tem postane Juventus prva ekipa, ki je kadarkoli osvojila mednarodno in vse tri Evropske lovorike.

O tej sezoni se konča neverjetno obdobje Trapattonija, ki je do danes še vedno eno od najuspešnejših, kar se klubov tiče. Trap se na klop Juventusa vrne v sezoni 1991/92, med tem pa trenira Inter.

17. marca 1987 se Michel »Le Roi« Platini, ki je v petih pri Stari Dami osvojil dva scudetta, dve Evropski lovoriki, trikrat zapored bil najboljši strelec lige in bil trikrat zapored dobitnik zlate žoge, umakne iz nogometa in tako preseneti vse navijače Juventusa.

Za tem, Juventus vse do leta 1990 ne osvoji prav ničesa. Med tem pa se 3. septembra 1989 na Poljskem smrtno ponesreči Gaetano Scirea, ki je še danes za večino najboljši igralec Juventusa vseh časov. Umrl je med tem, ko se je s taksijem peljal na ogled tekme Juventusovega nasprotnika v prvem krogu pokala UEFE.

Stadio Delle Alpi

5. februarja 1990, ko Juventus dobi novi stadion, delle Alpi, na mesto predsednika stopi Vittorio Caisotti, ki nadomesti slavnega Bonipertija. Tega leta Juventus, s Zoffom na klopi osvoji pokal UEFA, ko v finalu premagajo Fiorentino s skupnim rezultatom 3-1. Poleg tega Juventus v tej sezoni osvoji še domači pokal in to sta prva dva naslova, po težkih štirih letih. Zoffa na koncu sezone nasledi Gigi Maifredi, ki kljub temu, da se klub okrepi z zvezdniki kot so Roberto Baggio, Julio Cesar da Silva, Paolo Di Canio in Jurgen Kohler razočara in ne le da ne osvoji ničesar, ampak v prvenstvu osvoji šele 7.mesto in tako se Juventus po 29ih letih ne uvrsti v nobeno Evropsko tekmovanje. V sezoni 1991/92 se vrne slavni Trapattoni. V prvi sezoni se uvrsti na drugo mesto v prvenstvu in izgubi v finalu pokala proti Parmi. Že naslednjo sezono pa z novimi okrepitvami, kot so Andreas Moller in priljubljeni Gianluca Vialli osvoji še tretjič pokal UEFA, s skupno zmago 6-1 proti Borussiji, v prvenstvu pa osvoji šele 4. mesto.

Leta 1994 se pri Juventusu spremeni praktično vse. V klub pride t.i. Triade (Moggi, Giraudo in Bettega) in takoj Trapattonija na klopi zamenja slavni Marcello Lippi, ki tako začne še eno zlato obdobje kluba. Že takoj Lippiju uspe nemogoče in v prvi svoji sezoni za Staro Damo osvoji »dvojčka«: prvenstvo in pokal, ter nesrečno izgubi v finalu pokala UEFA proti Parmi.

Naslednje leto ekipo okrepijo še Fabrizio Ravanelli, Paulo Sousa, Alessandro Del Piero, Angelo Peruzzi, Didier Deschamps, Antonio Conte, Ciro Ferrara in Gianluca Pessoto in Juventus osvoji še drugič Ligo Prvakov, ko v finalu premagajo Ajax s 5-3 po 11-metrovkah.

Juventus 1996

Leta 1997 Juventus praznuje svojo 100. obletnico in tudi takrat ne ostane praznih rok. Takoj na začetku sezone osvojijo Evropski Superpokal proti PSGju (9-2 skupni rezultat) in temu dodajo še Svetovno klubsko prvenstvo, ko v Tokiu z zadetkom Del Piera premagajo River Plate z 1-0. Na koncu pride še 24. naslov državnih prvakov, ko med drugim premagajo Milan na San Siru s 6-1. Največje razočaranje pa je sigurno poraz v finalu Lige Prvakov, proti Borusiji, po tem ko so v polfinalu izločili takrat sloviti Ajax in to s odlično tekmo v Torinu, kjer je bil rezultat kar 4-1. Tega leta so ekipo okrepili Zinedine Zidan, Paolo Montero, Edgar Davids in Cristian Vieri.

V sezoni 1997/98 se Juventusu še tretjič zapored uspe uvrstiti v finale Lige Prvakov, a še enkrat izgubijo, tokrat proti Real Madridu z zadetkom Mijatoviča iz prepovedanega položaja. Vendar kljub temu osvojijo državno prvenstvo z napadalnim dvojcem Del Piero-Inzaghi.

Sezona 1998/99 je za Juventus polna razočaranj. Na tekmi Udinese-Juventus se na koncu tekme poškoduje Alessandro Del Piero in takrat se je cela ekipa porušila. Iz prvega mesta so na koncu prišli na sedmo, februarja leta 1999 pa je Lippija zamenjal Carlo Ancelotti, ki je pred tem treniral Parmo.

Naslednjo sezono Juventus osvoji pokal Intertoto ter izgubi scudetto v zadnji tekmi, ko izgubi proti Perugii, na tekmi, ki se je zaradi premočnega dežja začela 70 minut kasneje. Naslednjo sezono Juventus spet osvoji samo 2.mesto, ko zaostane le za Romo.

Sezona 2001/02 je spet polna presenečenj. Najprej prodaja Zidana za rekordnih 70mio € v Real, ter prodaja Inzaghija v Milan, na koncu pa še povratek Lippija na klop Stare Dame.

V klub pridejo tudi novi asi, kot so Gianluigi Buffon, Lilian Thuram, David Trezeguet in Pavel Nedved. Ta sezona je za Juventus ter Inter še danes nepozabna, namreč Juventus osvoji naslov prav v zadnjem krogu, ko 5. marca premagajo Udinese z 2-0, ter Inter, ki je še pred tem krogom bil na 1. mestu, izgubi proti Laziu 4-2 in na koncu osvoji le 3.mesto.

V sezoni 2002/03, se po tem, ko so izločili Barcelono in sploh Real Madrid v polfinalu, po tekmi, ki še danes velja za eno najlepših v zgodivini Juventusa, uvrsti v finale Lige Prvakov, kjer jih čaka Milan. Juventus v finalu nastopi brez kaznovanega Nedveda, ki je bil takrat v najboljši formi in tekmo po 11-metrovkah tudi izgubi, ter tako niso mogli podariti zmage Giovanni Agnelliju, ki je 24. januarja 2003 umrl.

Naslednja sezona je spet polna razočaranj. Začne se dobro, ko Juventus v New Yorku proti Milanu osvoji še drugič zapored Superpokal. Nato izpade že v osmini finala v Ligi Prvakov in prvenstvo konča šele na tretjem mestu. Kot da ne bi bilo še dovolj, umreta takratni predsednik Vittorio Caissotti di Chiusano, katerega nadomesti Franzo Grande Stevens, podpredsednik Fiata ter 27.marca še Umberto Agnelli, takrat častni predsednik kluba.

Nova sprememba pride poleti 2004. Na klop stopi Fabio Capello, ki z novimi igralci kot so Emerson, Fabio Cannavaro, Manuele Blasi, Jonathan Zebina in Zlatan Ibrahimovič, osvoji dva zaporedna naslova. V prvi sezoni v Ligi Prvakov pride do četrt finala, kjer pa jih izloči Liverpool. Naslednjo sezono klub okrepi še Patrick Vieira. V tej sezoni jih v Ligi Prvakov izloči Arsenal, prav tako v osmini finala. Kljub temu, Juventus, po dobrem začetku v prvenstvu osvoji že svoj 29. naslov državnih prvakov. Capello je v teh dveh letih dosegel tudi rekord, ko je bil z Juventusom v obeh letih od začetka do konca, vedno na 1. mestu (76 krogov).

Juventus 2006

Po koncu sezone 2005/06 se proti klubu začnejo razna zasliševanje, ki temeljijo na telefonskih pogovorih takratnega športnega direktorja, Luciana Moggija. Na mesto Triade (Moggi, Giraudo, Bettega) in predsednika Grande Stevensa, pridejo Cobolli, Blanc in Secco.

Škandal, znan pod imenom Calciopoli se je za Juventus končal tako, da so jim zaradi tega odvzeli oba »Capellova« naslova in enega od tega celo podarili Interju. Poleg tega je bil klub poslan v 2. ligo z devetimi točkami minusa, za naslednjo sezono. Klub so zaradi tega zapustili Cannavaro, Emerson, Zambrotta, Thuram, Vieira in Ibrahimovič.

19. marca 2007 Juventus, pod vodstvom bivšega igralca Didiera Deschampsa, po zmagi proti Arezzu, ki ga je takrat vodil še en bivši igralec Juventusa, Antonio Conte, še matematično uvrsti nazaj v Serie A, že tri tekme pred koncem prvenstva. Na naslednji krog po zmagi nad Mantovo z 2-0 pa še matematično osvojijo 2.italijansko ligo. Tega istega dne pa Deschamps prekine pogodbo z Juventusom in tako do konca prvenstva klub vodi njegov pomočnik, Giancarlo Corradini. 4. Julija 2007 postane uradno nov trener Juventusa Claudio Ranieri. Juventus v prvenstvu osvoji 3. mesto. Tega leta v klub pridejo še Jorge Andrade, Vincenzo Iaquinta, Hasan Salihamidžič, Bernardo Almiron in Zdenek Grygera in pomagajo Juventusu da se uvrsti spet po dveh letih v Ligo Prvakov, po tem ko v prvenstvu osvojijo 3. mesto.