LEGENDE

Giampiero Boniperti

GIAMPIERO BONIPERTI

Giampiero Boniperti je legendarni napadalec in pred Del Pierom dolgo časa najboljši strelec v zgodovini Juventusa. Častni predsednik Stare dame se je rodil 4. julija 1928 v Barengu v Piemontu, že pri rosnih šestnajstih letih pa je postal član Juventusa, ki ga nato še do danes nikoli ni zapustil. Svoj ugled je začel graditi že v otroških letih, ko je na eni izmed tekem dosegel kar enajst zadetkov, izjemno uspešen pa je bil tudi na preizkušnji v belo-črnem dresu, ko se je izkazal s sedmimi doseženimi zadetki.

Svojo prvo tekmo v članski ekipi Juventusa je Boniperti odigral 2. marca 1947 proti Milanu, svoj prvi zadetek za Juve pa je dosegel tri mesece kasneje proti Sampdoriji. Sezono 1946/1947 je Juve zaključil na drugem mestu lestvice, Boniperti pa je že v svoji prvi sezoni na šestih tekmah dosegel pet zadetkov. Popolno uveljavitev je dočakal že v svoji drugi belo-črni sezoni, ko je pri dvajsetih letih dosegel 27 zadetkov in na vrhu lestvice strelcev prehitel Valentina Mazzolo. Svoj prvi scudetto je Boniperti osvojil v sezoni 1949/50, do takrat (star je bil 24 let) pa je dosegel že več kot sto zadetkov za Juve. Drugi scudetto v karieri je osvojil v sezoni 1951/52, sledila pa so slabša leta, tako zanj kot tudi za klub, ki v petdesetih ni doživljal ravno bleščečih časov. Preobrat se je zgodil leta 1957, ko je Stara dama segla v denarnico in moštvo okrepila z dvema vrhunskima napadalcema. Bonipertiju sta se pridružila John Charles in Omar Sivori, skupaj pa so tvorili tako imenovani »magični trio«. Med letoma 1957 in 1961 so z vrhunsko igro kar trikrat osvojili scudetto, dvakrat pa so se veselili tudi zmage v italijanskem pokalu.

Boniperti se je upokojil leta 1961, do takrat pa je za Juventus dosegel rekordnih 182 zadetkov. Njegov rekord v številu doseženih zadetkov za Juventus je zdržal več kot 40 let, šele leta 2005 ga je uspel izboljšati Alessandro Del Piero. Boniperti je še zdaj drugi najboljši strelec v zgodovini Stare dame, šesti najboljši igralec po številu nastopov v belo-črnem dresu ter prvi igralec Juventusa po številu nastopov v Serie A, kjer je v svoji karieri odigral 444 tekem. Boniperti je tudi na devetem mestu vseh časov po številu doseženih zadetkov v Serie A.

V dresu italijanske reprezentance je Boniperti odigral 38 tekem in dosegel osem zadetkov. Debitiral je že leta 1947 ob porazu Italije proti Avstriji z 1:5, italijanskim severnim sosedom pa se je maščeval že maja 1949, ko je ob zmagi Italije s 3:1 zabil svoj prvi reprezentančni zadetek.

Boniperti je tako v Juventusu kot tudi v italijanski reprezentanci nosil kapetanski trak. Po upokojitvi mu je družina Agnelli kmalu ponudila mesto v vodstvu Juventusa, ki mu je dolga leta tudi uspešno predsedoval, še danes pa je častni predsednik največjega italijanskega nogometnega kluba. Med letoma 1994 in 1999 je bil kot član politične stranke Forza Italia tudi dejaven v Evropskem parlamentu, leta 2004 pa ga je legendarni Pelé uvrstil na svoj seznam 125 najboljših še živečih nogometašev.

 

Omar Sivori

OMAR SIVORI

Enrique Omar Sivori je bil uspešen napadalec Juventusa. Rodil se je 2. oktobra 1935 v kraju San Nicolás v Argentini, blizu prestolnice Buenos Airesa. Že v zgodnjem otroštvu se je navdušil nad nogometom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati leta 1954, ko je podpisal za River Plate. V domovini je za River igral do leta 1957 in na 63 tekmah dosegel 29 zadetkov. Z Riverjem je tudi dvakrat postal argentinski državni prvak.

Leta 1957 je takrat 21-letnega Sivorija v svoje vrste zvabil torinski Juventus, ki je zanj odštel 10 milijonov pesov, kar je bil takrat rekordni znesek. Skupaj z njim je v klub, ki v petdesetih letih ni bil pretirano uspešen, prestopil tudi John Charles, poleg njiju pa je v sledečih sezonah znova zablestel tudi legendarni Giampiero Boniperti. Med letoma 1957 in 1961 je Juve z njihovo pomočjo trikrat osvojil naslov italijanskega prvaka, dvakrat pa so se veselili tudi zmage v italijanskem pokalu. Za odlično igro je bil Sivori leta 1961 nagrajen z nazivom Evropski nogometaš leta. Istega leta se je tako imenovani »magični trio« zaradi Bonipertijeve upokojitve razšel, leto zatem pa je klub zapustil tudi John Charles. Sivori je edini izmed trojice (kot kapetan) nadaljeval igranje v belo-črnem dresu, postal pa je znan tudi po tem, da je z edinim zadetkom na tekmi poskrbel za prvo zmago katerega izmed italijanskih klubov na Santiagu Bernabeu, stadionu madridskega Reala. Sivori je klub zapustil po koncu sezone 1964/65. Za Staro damo je na 253 tekmah v vseh tekmovanjih zabil 167 zadetkov. Ta dosežek mu še danes omogoča četrto mesto na večni lestvici klubskih strelcev, poleg tega pa Sivori še vedno drži tudi klubski rekord po številu zadetkov na eni tekmi. Juventus je 10. junija 1961 kar z 9:1 premagal Inter, Sivori pa je takrat dosegel šest zadetkov.

Leta 1965 je Sivori prestopil v Napoli, kjer je ostal do upokojitve leta 1969 in po enkrat osvojil tretje in drugo mesto v italijanskem prvenstvu. Zadnjo tekmo v karieri je odigral prav proti Juventusu, vendar si je slovo od italijanskega nogometa zagotovo predstavljal na drugačen način. Takrat je bil namreč izključen zaradi napada na Erminia Favallija, posledično pa je dobil šest tekem prepovedi igranja, ki pa jih zaradi konca kariere ni nikoli odslužil.

V dresu argentinske reprezentance je na osemnajstih tekmah dosegel devet zadetkov. Svoji domovini je leta 1957 pomagal pri osvojitvi naslova Južnoameriškega prvaka, po prestopu k Juventusu pa mu v domovini niso več dovolili nastopati za reprezentanco. Ker je imel Sivori tudi italijanske prednike, mu ni bilo težko dobiti dovoljenja za nastopanje v dresu Italije, za katero je v sledečih letih na devetih tekmah dosegel osem zadetkov, enega tudi proti Argentini.

Po koncu igralske upokojitve leta 1969 se je usmeril v trenersko kariero. V domovini je vodil River Plate, Rosario Central, Estudiantes La Plata, Racing Club in Velez Sarsfield. Med letoma 1972 in 1974 je bil selektor argentinske reprezentance in se z njo uvrstil tudi na Svetovno prvenstvo leta 1974. Po koncu selektorske kariere ga je znova zaposlil Juventus – Sivori je nato več desetletij po Južnu Ameriki iskal mlade talente za Juventus. Marca 2004 ga je Pelé uvrstil na seznam 125 najboljših še živečih nogometašev, februarja 2005 pa je v rojstnem kraju izgubil boj proti raku.

 

Antonello Cuccureddu

ANTONELLO CUCCUREDDU

Antonello Cuccureddu je eden izmed najboljših branilcev v zgodovini Juventusa. Cuccu se je sicer v kraju Alghero na Sardiniji rodil 4. oktobra 1949, s profesionalnim nogometom pa se je začel ukvarjati leta 1966, ko je na rodnem otoku prvič zaigral za člansko ekipo Sassari Torresa. Na Sardiniji je ostal le eno sezono, nato pa se je preselil v Brescio, kjer se prav tako ni zadržal dlje od enega leta. Leta 1969 je namreč sprejel ponudbo Juventusa, ki je kasneje zaznamovala njegovo nadaljnjo nogometno kariero. Za Staro damo je namreč igral vse do leta 1981 in osvojil kar šest naslovov italijanskega prvaka. V času igranja za Juventus si je priboril tudi trinajst nastopov v dresu italijanske reprezentance, za katero sicer ni dosegel zadetka, kljub temu pa je uspešno sodeloval na Svetovnem prvenstvu leta 1978, ki so ga azzurri zaključili na četrtem mestu.

Leta 1981 je zapustil Staro damo in tri leta igral še za Fiorentino, svojo bogato kariero pa je leta 1985 sklenil v Novari. Kasneje se je odločil za trenersko kariero in le štiri leta po igralski upokojitvi je že prevzel mlado ekipo Juventusa, ki jo je vodil vse do leta 1996, nato pa je sprejel izziv vodenja članske ekipe nižjeligaša Acirealeja. Sledili sta avanturi pri Ternani in Crotoneju, nato nekajletni premor, v zadnjih štirih sezonah pa je sedel na klopeh Avellina, Sassari Torresa, Grosseta in Perugie, ki jo vodi še danes.

Kljub temu, da je večino svoje igralske kariere prebil na obrambnem položaju, se je lahko pohvalil z zelo močnim in natančnim strelom. V sezoni 1973/74 je v Serie A za Juventus dosegel kar dvanajst zadetkov, kljub temu pa je najbolj dragocen zadetek svoje kariere dosegel že leto prej. Na zadnji tekmi sezone 1972/73 je Juventus gostoval pri Romi in prav po zaslugi Cuccureddujevega zadetka zmagal z 2:1, ta zmaga pa je Stari dami omogočila, da je na vrhu lestvice za eno točko preskočila Milan in osvojila takrat svoj 15. naslov državnega prvaka.

 

Dino Zoff

DINO ZOFF

Legendarni vratar Dino Zoff se je rodil 28. februarja 1942 v bližini Gorice, natančneje v kraju Mariano del Friuli. Trenutno se ukvarja s trenerskim poklicom, znan pa je po dejstvu, da je še danes najstarejši zmagovalec Svetovnega prvenstva. Kot kapetan italijanske reprezentance je namreč leta 1982 v Španiji svetovni prvak postal pri 40. letih. V času igralske kariere je bil Zoff vratar neverjetnih sposobnosti, ki se zlahka uvršča med najboljše nogometne vratarje v zgodovini. Med letoma 1972 in 1974 je postavil rekord nepremaganosti v mednarodnih tekmovanjih, kajti zadetka ni prejel kar 1142 minut. V dresu italijanske reprezentance je odigral 112 tekem, več od njega sta jih odigrala le Fabio Cannavaro in Paolo Maldini.

Začetek Dinove kariere pa še zdaleč ni bil tako bleščeč. Pri štirinajstih letih je neuspešno opravil preizkušnji pri Interju in Juventusu, zavrnili so ga zaradi premajhne telesne višine. V naslednjih petih letih je Zoff zrasel za 33 centimetrov in pri devetnajstih letih se mu je v domačem Udineseju ponudila priložnost za debi v Serie A. Za videmskega prvoligaša je odigral 38 tekem, leta 1963 pa je sledil prestop v Mantovo. Z dobrimi predstavami je pridobival na ugledu, prelomno leto pa je bilo bržkone leto 1968 – takrat je prestopil v Napoli in debitiral v dresu azzurrov, s katerimi je še isto leto že na svoji četrti reprezentančni tekmi osvojil naslov evropskih prvakov. Njegova kariera pa je pravi razcvet doživela leta 1972, ko je iz Neaplja prestopil v Juventus.

S Staro damo je Zoff osvojil šest naslovov italijanskega prvaka, dvakrat se je veselil lovorike v italijanskem pokalu, enkrat pa je osvojil tudi Pokal UEFA. Kljub temu vrhunec njegove kariere predstavlja že omenjena zmaga na Svetovnem prvenstvu leta 1982 v Španiji, ko je bil pri 40. letih imenovan tudi za najboljšega vratarja prvenstva. Poleg Giampiera Combija, ki mu je to uspelo leta 1934, je Zoff edini vratar, ki je kot kapetan vodil zmagovito ekipo na Svetovnih prvenstvih. Vse do sezone 2005/06 je bil najstarejši igralec, ki je kadarkoli zaigral v Serie A, nato pa ga je nasledil nekdanji vratar Lazia Marco Ballotta. Več kot dvajset let je Zoff držal tudi rekord po številu odigranih tekem v Serie A (570), ki pa ga je pred kratkim moral prepustiti Paolu Maldiniju.

Po koncu nogometne kariere je kmalu postal trener. Med letoma 1988 in 1990 je vodil tudi Juventus, vendar je bil kljub zmagi v Pokalu UEFA leta 1990 odstavljen. Do leta 1994 je nato vodil Lazio, leta 1998 pa je bil imenovan za selektorja italijanske reprezentance, s katero je dve leti kasneje na Evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem osvojil drugo mesto. Leta 2001 se je za kratek čas vrnil v Lazio, v sezoni 2004/05 pa je Fiorentino rešil pred izpadom v Serie B.

 

Gaetano Scirea

GAETANO SCIREA

Gaetano Scirea je bil eden izmed najuspešnejših branilcev v zgodovini nogometa. V kraju Cernusco sul Naviglio v bližini Milana se je rodil 25. maja 1953, svojo nogometno kariero pa je leta 1970 začel v mladinskem pogonu bergamske Atalante. Na tekmi proti Cagliariju je 24. septembra 1972 v dresu Atalante debitiral v Serie A, že po dveh odličnih sezonah pa si je prislužil prestop k največjemu italijanskemu klubu vseh časov. V dresu Juventusa je nato igral vse do konca bogate kariere, ki jo je zaključil leta 1988. Za Juve je odigral 377 ligaških tekem in dosegel 24 zadetkov, s Staro damo pa je osvojil prav vse možne lovorike. Skupno je v dresu Juventusa odigral kar 552 tekem – vse od leta 1988 je bil rekorder po številu nastopov za Staro damo, šele v lanski sezoni je njegov rekord izboljšal Alessandro Del Piero.

Poleg Antonia Cabrinija, Sergia Bria, Stefana Tacconija in Dannyja Blinda, je Scirea edini nogometaš v zgodovini, ki je osvojil prav vse možne klubske in reprezentančne lovorike. Scirea je bil več kot desetletje poveljnik obrambe Stare dame in italijanske reprezentance, s katero je leta 1982 osvojil tudi naslov svetovnega prvaka. Elegantnega branilca, ki se je odlično znašel na mestu libera, je odlikovala dobra tehnična in taktična podkovanost, veliko o njegovi igri pa pove dejstvo, da niti enkrat v celotni karieri ni prejel niti enega rdečega kartona.

V dresu italijanske izbrane vrste je Scirea debitiral 30. decembra 1974 na tekmi proti Grčiji. Kmalu je postal nezamenljiv člen enajsterice Enza Bearzota. Igral je na treh Svetovnih in enem Evropskem prvenstvu, v modrem dresu je odigral 78 tekem in dosegel dva zadetka. Gaetano Scirea še danes velja za bržkone največjega italijanskega branilca vseh časov.

Po koncu sezone 1987/88 se je Scirea upokojil in takoj prevzel naloge Juventusovega oglednika, le leto zatem pa je v prometni nesreči 3. septembra 1989 na Poljskem izgubil življenje. Usoda je hotela, da je veliki Gaetano umrl ob opravljanju svoje službene dolžnosti – na Poljsko se je namreč odpravil, da bi pred tekmo Pokala UEFA proti Gorniku iz Zabrzeja zbral nekaj koristnih informacij o takratnem nasprotniku Stare dame.

 

Claudio Gentile

CLAUDIO GENTILE

Claudio Gentile je eden izmed najboljših obrambnih igralcev v zgodovini italijanskega nogometa. V libijski prestolnici Tripoliju se je rodil 27. septembra 1953, zaradi kraja svojega rojstva pa se ga je tekom igralske kariere držal vzdevek »Gheddafi«. V prvih letih svoje profesionalne nogometne kariere je uspešno nastopal za Arono in Varese, leta 1973 pa je sledil prestop k Juventusu. V Torinu je odigral enajst sezon, poleg dveh evropskih pa se lahko pohvali tudi s šestimi domačimi prvenstvenimi lovorikami. V času igranja za Juventus je nastopal tudi v dresu italijanske reprezentance in z njo leta 1982 osvojil Svetovno prvenstvo v Španiji. Leta 1984 je zapustil Staro damo in tri sezone odigral za Fiorentino, svojo kariero pa je leta 1988 zaključil v Piacenzi.

Gentile je poznan predvsem po tem, da je bil eden izmed ključnih igralcev uspešnega Juventusa in italijanske izbrane vrste v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Skupaj z Gaetanom Scireo sta tako v Stari dami kot v modrem reprezentančnem dresu tvorila skorajda nepremagljiv obrambni zid, z izjemnimi predstavami pa sta Juventusu podarila pet naslovov državnega prvaka. Eno izmed najpopolnejših predstav v zgodovini nogometa sta uprizorila 11. julija 1982 na finalu Svetovnega prvenstva v Španiji, ko sta blestela ob zmagi Italije s 3:1 proti Zahodni Nemčiji. Na prejšnjih tekmah tistega legendarnega prvenstva je Gentile popolnoma onemogočil Diega Armanda Maradono in brazilskega vezista Zica. Tako kot Scirea tudi Gentile v svoji celotni karieri niti enkrat ni prejel rdečega kartona.

Po koncu uspešne igralske kariere se je tudi Claudio Gentile odločil, da bo svoje znanje kot trener prenašal na mlajše generacije. Med leti 2000 in 2006 je zelo uspešno vodil italijansko reprezentanco do 21 let, s katero je leta 2004 osvojil naslov evropskega prvaka, vendar mu tega podviga ni uspelo ponoviti leta 2006, posledično pa so se odgovorni na italijanski nogometni zvezi odločili, da se mu zahvalijo za sodelovanje in na njegovo mesto imenujejo Pierluigija Casiraghija.

 

Marco Tardelli

MARCO TARDELLI

Marco Tardelli je eden izmed največjih vezistov v zgodovini Juventusa in italijanske reprezentance. Rodil se je 24. septembra 1954 v kraju Capanne di Careggine v Toskani. Svojo profesionalno nogometno kariero je leta 1972 začel v bližnji Pisi v Serie C. Po dveh sezonah se je preselil v Como, kjer je ostal le eno sezono, prav v dresu kluba iz Lombardije pa je močno opozoril nase in leta 1975 je okrepil Juventus.

Takrat se je zanj začela zgodba o uspehu. V dresu Stare dame je namreč v desetih letih odigral kar 376 tekem, veselil pa se je tudi 51 doseženih zadetkov. Njegova kariera v Torinu je bila bogata tudi z lovorikami. Petkrat je z največjim italijanskim klubom osvojil naslov italijanskega prvaka, trikrat se je s soigralci veselil zmage v italijanskem pokalu, osvojil pa je tudi tri evropske lovorike: Pokal UEFA, Pokal pokalnih zmagovalcev in Pokal državnih prvakov, predhodnika aktualne Lige prvakov. Tardellija sta v nogometnih časih odlikovali predvsem borbenost in vzdržljivost, znan pa je bil tudi po svojih neusmiljenih posredovanjih in sposobnosti doseganja zadetkov v ključnih trenutkih tekem. Morda svoj najpomembnejši zadetek za Juventus je dosegel v finalu Pokala UEFA leta 1977, ko je Juve tudi po njegovi zaslugi premagal Athletic Bilbao in osvojil prvo evropsko lovoriko v zgodovini kluba.

Tardelli je blestel tudi v dresu italijanske reprezentance. Za azzurre je debitiral 7. aprila 1976 na tekmi proti Portugalski, nato pa se je udeležil Svetovnega prvenstva leta 1978 in Evropskega prvenstva leta 1980. Vrhunec svojega nastopanja za izbrano vrsto je doživel leta 1982, ko je z Italijo osvojil Svetovno prvenstvo v Španiji. Takrat se je izkazal tudi v finalu, ko je dosegel zadetek ob zmagi Italije nad Zahodno Nemčijo s 3:1, še danes pa je prepoznaven njegov tedanji način proslavljanja zadetka, ki ga je na Svetovnem prvenstvu leta 2006 v Nemčiji uprizoril tudi Fabio Grosso. Svojo reprezentančno kariero je Tardelli sklenil leta 1985 na tekmi proti Norveški.

Istega leta je po desetih sezonah zapustil tudi Juventus in se do leta 1988 preživljal še z igranjem za Inter in švicarski St.Gallen, nato pa je sklenil profesionalno kariero in se napotil v trenerske vode. Že takoj po igralski upokojitvi je leta 1988 prevzel italijansko reprezentanco do 16 let, dve leti zatem pa je postal pomočnik Cesareja Maldinija v reprezentanci do 21 let. Med leti 1993 in 1995 je samostojno vodil Como in se z njim uvrstil v Serie B, do leta 1998 pa je vodil še Comovo ligaško tekmico Ceseno. Leta 1998 je Tardelli prevzel vodenje italijanske reprezentance do 21 let in že leto kasneje z njo osvojil Evropsko prvenstvo, v sezoni 2000/2001 pa je prevzel milanski Inter, vendar na njegovi klopi ni dočakal konca sezone (kapljo čez rob naj bi predstavljal poraz na milanskem mestnem derbiju z 0:6 proti Milanu). Prav veliko sreče Tardelli ni imel niti v svojih naslednjih trenerskih poglavjih – dokaj neuspešno je vodil Bari, reprezentanco Egipta in Arezzo, 15. junija 2006 pa se je vrnil v Juventus in prevzel mesto v administrativnem koncilu Stare dame. V Torinu je ostal do 14. februarja 2008, nato pa se je odločil sprejeti nov izziv. Postal je pomočnik selektorja irske izbrane vrste, ki jo vodi Giovanni Trapattoni.

 

Michel Platini

MICHEL PLATINI

Michel François Platini je eden izmed največjih nogometašev vseh časov. V Joeufu v Franciji se je rodil 21. junija 1955, pretežno pa je nastopal na mestu ofenzivnega veznega igralca. Michelov talent je prvi opazil njegov oče Aldo Platini, ki ga je kmalu začel trenirati, resno pa se je z nogometom začel ukvarjati leta 1966, ko je pri enajstih letih postal član domačega kluba. Z dobrimi igrami je kmalu začel privabljati večje in bogatejše klube, preizkušnja pri Metzu pa mu ni bila usojena. Leta 1972 se je pridružil Nancyju, tam pa se je začel njegov nepričakovan vzpon.

Za Nancy je igral do leta 1979 in na 181 tekmah kot vezist dosegel zelo solidnih 98 zadetkov. Sledile so tri sezone v Saint Etiennu, leta 1982 pa je prestopil v Juventus. Sprva se v ekipi, ki so jo v glavnem sestavljali igralci italijanske reprezentance, svetovni prvaki iz leta 1982, ni najbolje znašel, nato pa je sledila sprememba taktike in Platini ter Zbigniew Boniek sta začela igrati kot prerojena. Juve se je po slabem začetku sezone pobral in se uvrstil v finale Pokala državnih prvakov, tam pa je bil nato boljši Hamburg. Kljub temu je Platini v svoji prvi sezoni v Torinu osvojil italijanski pokal, v naslednjih letih pa so sledile še mnoge druge lovorike. Leta 1984 in 1986 je Platini z Juventusom osvojil scudetto, leta 1984 Pokal pokalnih zmagovalcev, istega leta tudi Evropski superpokal, leta 1985 pa Pokal državnih prvakov in Svetovno klubsko prvenstvo. Med leti 1982 in 1985 je bil kar trikrat zapored prvi strelec italijanskega prvenstva, kar je za igralca sredine igrišča izjemen podatek. Med leti 1983 in 1985 je bil trikrat zapored izbran tudi za Evropskega nogometaša leta, leta 1984 in 1985 pa je prejel nagrado za Svetovnega nogometaša leta. Juventus je zapustil maja 1987, ko je tudi končal aktivno igralsko kariero. Na svoji zadnji domači tekmi se je Juventusovim navijačem prikupil s sledečo izjavo: »Svojo kariero sem začel v največjem klubu moje rodne regije, nadaljeval v največjem francoskem klubu, zaključil pa v največjem klubu na Svetu.«

Pomembno vlogo je Platini odigral tudi v dresu francoske reprezentance, s katero je največji uspeh doživel leta 1984, ko je s soigralci kot najboljši igralec in strelec prvenstva osvojil naslov Evropskega prvaka. S Francijo je igral na treh Svetovnih prvenstvih, kljub temu, da se je zmagovito udeležil le enega Evropskega prvenstva, pa je še danes najboljši strelec tovrstnih tekmovanj – na edinem Euru je zabil devet zadetkov. Za Francijo je sicer na 72 tekmah dosegel 41 golov, kar na 49 tekmah pa je nosil tudi kapetanski trak francoske reprezentance. Z 41 zadetki je bil prvi strelec Francije vse do 17. oktobra 2007, ko je njegov rekord izboljšal Thierry Henry.

Že leto po koncu igralske kariere je prevzel vodenje francoske reprezentance. Z njo se je zmagovito uvrstil na Evropsko prvenstvo, ki je bilo leta 1992 na Švedskem, vendar je v Skandinaviji Francija razočarala in Platini je odstopil z mesta selektorja »galskih petelinov«.

Leta 1998 je bil Platini eden izmed glavnih organizatorjev uspešnega Svetovnega prvenstva, ki ga je gostila in osvojila njegova domovina. Med leti 1988 in 1990 je bil član Uefinega tehnično-razvojnega komiteja, do leta 2002 pa je bil tako v UEFI kot FIFI član izvršnega komiteja. Platini se je nato vzpenjal vse više in leta 2006 postal predsednik Fifine tehnično-razvojne komisije, podpredsednik Francoske nogometne zveze, leta 2007 pa je sprejel najprestižnejšo funkcijo v evropskem nogometu. 26. januarja 2007 je na čelu UEFE zamenjal Lennarta Johanssona in postal predsednik Evropske nogometne zveze.

 

Roberto Baggio

ROBERTO BAGGIO

Roberto Baggio je upokojeni italijanski nogometaš, poznan predvsem po svoji tehnični nadarjenosti, še danes pa velja za enega izmed najpopularnejših nogometašev devetdesetih let. Rodil se je 18. februarja 1967 v Caldognu v Benečiji, njegov talent pa so že v mladih letih opazili pri Vicenzi, za katero je prvič zaigral leta 1982. Po treh sezonah je prestopil k Fiorentini in 21. septembra 1986 debitiral v Serie A proti Sampdoriji. Svoj prvi zadetek v Serie A je dosegel 10. maja 1987 proti Napoliju, ki je ravno na tisti tekmi osvojil svoj prvi scudetto.

Leta 1990 se je Baggio na žalost navijačev Fiorentine za takrat rekordni znesek 19 milijonov dolarjev preselil k Juventusu. V Torinu je ostal do leta 1995, zadnja tri leta je bil tudi kapetan Stare dame. Z Juventusom je leta 1993 osvojil Pokal UEFA, istega leta pa je bil dobil tudi dve prestižni nagradi: Zlato žogo in nagrado za najboljšega igralca na svetu po izboru FIFE. Šele v svojem zadnjem letu v Juventusu pa se je veselil svojega prvega scudetta. Leta 1995 je sledil prestop k Milanu, naslednje leto pa je Baggio postal prvi igralec v zgodovini, ki je scudetto osvojil dvakrat zapored z dvema različnima kluboma.

Leta 1997 je prestopil v Bologno in takoj odigral bržkone svojo najboljšo sezono v karieri, dosegel je namreč kar 22 zadetkov. Sledil je ponoven vpoklic v italijansko reprezentanco za Svetovno prvenstvo v Franciji leta 1998, kjer pa azzurri niso bili pretirano uspešni. Po prvenstvu je prestopil v Inter, kjer pa se ni najbolje znašel, tako da je znova izgubil tudi mesto v reprezentanci. Po dveh letih v Interju je sledil prestop k Brescii, kjer je znova začel prikazovati boljše predstave, vendar ga takratni selektor Trapattoni na ogorčenje italijanske javnosti ni vpoklical na Svetovno prvenstvo na Japonsko in v Južno Korejo. Za Brescio je nato igral še do leta 2004, 16. maja tistega leta pa je zadnjo tekmo v karieri odigral na San Siru proti Milanu. Baggio je igro takrat zapustil v 88. minuti in prejel stoječe ovacije 80 tisoč glave množice. Svojo kariero v Serie A je zaključil z 205 doseženimi zadetki, kar ga še danes uvršča na peto mesto vseh časov. Brescia je po koncu njegove kariere oznanila, da v prihodnosti noben njihov igralec ne bo več nosil številke 10. Baggio je 16. decembra 2002 dosegel svoj tristoti gol v profesionalni karieri – takrat je postal prvi igralec po petdesetih letih, ki mu je uspel ta dosežek.

Baggio je v italijanski reprezentanci odigral 56 tekem in dosegel 27 zadetkov. Je edini italijanski nogometaš, ki je zadel na treh različnih Svetovnih prvenstvih na katerih je sicer dosegel devet zadetkov. S tem izkupičkom si deli prvo mesto na večni lestvici italijanskih strelcev na Svetovnih prvenstvih s Paolom Rossijem in Christianom Vierijem. Baggio je igral na Svetovnem prvenstvu leta 1990 v domovini, leta 1994 v Združenih državah Amerike in leta 1998 v Franciji, najbolj pa je znan po zapravljeni odločilni enajstmetrovki v finalu SP-ja leta 1994, ko se je nato naslova svetovnega prvaka veselila Brazilija. Baggio je svojo zadnjo reprezentančno tekmo v karieri odigral 28. aprila 2004, ko je zaigral proti Španiji.