Stavniška afera/3 – (Ne)zmožnost branjenja

V prvem delu stavniške afere je bilo obtoženih 49 fizičnih in 12 pravnih, kar znaša 61 obtoženih oseb (v septembru bo sledil še drugi del), ki so se s svojimi odvetniki zagovarjali od 1. do 4. avgusta. Prvi dan je bil namenjen pogoditvam, katere je sprejelo 19 obtožencev. Ostanejo nam trije dnevi, v povprečju 8 ur (z vštetimi pavzami, ki jih je bilo med obravnavami veliko), za 42 oseb. Rezultat: 34 minut za obrambo vsakega posameznika.

alt

Velika večina obtoženih v stavniški aferi, katere proces se je odvijal v Rimu, se je skupaj z odvetniki pritoževala zaradi nemogočih razmer, v katerih so se znašli. Predvsem zaradi časa, ki so ga imeli na voljo (v povprečju je imel vsak 34 minut), ter dejstva, da niso imeli možnosti postaviti niti enega vprašanja osebam, ki jih obtožujejo (t.i. 'skesancem'). Huda obtožba, o kateri pa se premalo govori in kateri se daje premalo težnosti. Proces, na katerem bi sodni organ moral iskati pravico, se je izkazal za ravno nasprotno: organizacija športnega sodišča spominja bolj na krivico, kot pa na karkoli drugega. Davide Drascek, kaznovan s tremi leti in šestimi meseci, je le eden od mnogih, ki so bili priča takšni krivici. In prav nekdanjega igralca Novare (ki je, med drugim, pripravljen preko socialnega omrežja Twitter odgovoriti na kakršnokoli vprašanje) bom vzel za primer, ter pokazal kako delujejo italijanski športni organi.

Vse se je začelo letošnjega 26. julija, ko je glavni preiskovalec nogometne zveze, Stefano Palazzi, na Drascekov dom v Jesolu (približno 600km stran od Rima) poslal obvestilo o obtožbi v stavniški aferi. Drascek, ki je bil takrat v Veronellu, kjer je italijanska zveza nogometašev, tako kot vsako leto, organizirala zbor za igralce, ki so bili v tistem trenutku brez pogodbe, je takoj pritekel domov in 28. julija (torej dva dni za tem) imenoval svojega odvetnika, kajti pred tem ga ni imel. Ko smo že pri tem: Drascek je bil s strani Palazzija zaslišan 8. marca, kamor je prišel sam, brez odvetnika, kajti bil je prepričan, da ni storil ničesar nezakonitega, ter da se ne rabi braniti pred ničemer. Ko je, seveda preko medijev, izvedel da mora biti na obravnavi 1. in 2. avgusta, je kontaktiral svojo zadnjo ekipo (Feralpi Salo), kjer so mu povedali, da je bil vpoklic poslan na njihov sedež in da lahko vse zaplenjene stvari (v bistvu dva DVD posnetka - poslati jih na dom je bilo zgleda pretežko) pri tajnici Disciplinske komisije v Rimu prevzame v petek 27. (že mimo), soboto 28. (praktično tudi že mimo) in v nedeljo 29. v jutranjih urah. Torej naslednje jutro je moral že biti v Rimu. In ne samo to: do nedelje 29. so morale biti predstavljene že vse izjave iz zaslišanj, katere bi lahko kasneje odvetniki uporabili na obravnavah! Pred neko obtožbo kaznivega dejanja, ki je najhujša obtožba, katero ti lahko zada športno sodišče, so morali Drascekovi odvetniki v enem dnevu prileteti v Rim, prevzeti in analizirati vse dokumente (kopirane), na podlagi katerih so tožilci obtožili igralca ter obenem še predstaviti svoj obrambni material! Ampak to je šele začetek. Proces na prvi stopnji športnega sodišča se konča z obsodbo Drasceka.

Sledi pritožba, kjer naj bi stvari bile drugačne. Ampak niso! Razsodba postane znana 10. avgusta, do 13. je Drascek s svojimi odvetniki moral osebno v Rimu zaprositi kopijo uradnih razlogov razsodbe (kopija, za katero je med drugim moral odšteti 600 evrov), do 16. pa je moral že predstaviti ves obrambni material za pritožbeni postopek!

Temu italijanski športni organi pravijo pravičen proces. Ampak, da ne bo kdo rekel, da gre za izgovore. Športno sodišče meni, da je v tednu pred tekmo Novara-Siena prišlo do ''intenzivne serije telefonskih klicev, sms-jev ter osebnih srečanj'' med Drascekom in Vitiellom. Odvetniki obtoženih so že na prvi stopnji poskušali priti do detajlov o prometu telefonskih pogovorov na relaciji Drascek-Vitiello, da bi razblinili vsakršne dvome, ampak tega ni bilo mogoče storiti (zdaj je že jasno, da sta bila telefonska pogovora zgolj dva: ampak več o tem drugič). Palazzi je Carobbia prvič zaslišal 20. decembra 2011, torej je imel na voljo več kot 200 dni, da se pripravi na sojenje, medtem ko je nekaterim obtoženim ''prepustil'' zgolj nekaj ur. In tukaj je govora o kaznivem dejanju, ki je, kot že rečeno, najhujše kaznivo dejanje na športnem sodišču in ki atletom praktično onemogoči nadaljevanje kariere. Ne gre torej samo za uničevanje karier nogometašem, ampak še huje - gre za uničevanju življenj ljudem, ki so desetletja garali za to, da so lahko uresničili svoje sanje.