Stavniška afera/2 - "Buffonova trafika"

Nekaj dni nazaj se je govorilo o vpletenosti Gianluigija Buffona, vratarja Juventusa ter italijanske reprezentance, v ilegalne stave. Poglejmo si, kakšna je dejanska zgodba in ali je Buffon sploh vpleten v kakšen sodni postopek.

alt

Vse se je začelo po aretaciji Domenica Criscita na pripravah v Covercianu, po kateri je kapetan Juventusa in italijanske reprezentance, Gianluigi Buffon, ostro napadel in kritiziral novinarje, zaradi načina, kako se širijo novice iz preiskav ter izjave iz zaslišanj v škandalu o nameščanju tekem. Dan za tem, 31. maja, so vsi časopisi poročali o dejstvu, da je Finančna policija raziskovala nekatera nakazila, v skupni vrednosti milijona in pol evrov, ki naj bi Buffon nakazal lastniku trafike v Parmi.

Sicer se je prah od takrat nekoliko polegel, ampak vseeno lahko povzamem nekatere stvari, ki smo jih dan ali dva za tem lahko prebrali med komentarji. Od zahtev ''pošljite ga domov'', do '' vzemite mu kapetanski trak'', nekateri pa ga celo poimenovali za bolnika oziroma, še huje, odvisnika. Skratka, manjkalo ni popolnoma nič. Ampak zgleda ni noben prebral in še manj razumel to zaupno korespondenco, ki so jo na nezakonit način objavili mediji (kot .PDF datoteko jo je lahko prenesel kdorkoli).

Če bi prebrali (in razumeli) to korespondenco, bi izvedeli marsikaj. Med drugim tudi to, da je davčna policija (Nucleo Polizia Tributaria della Guardia di Finanza di Torino) s strani  posebne policijske enote (Nucleo Speciale di Polizia Valutaria della Guardia di Finanza) sprejela posebno delegacijo, da bi ta raziskala bančno poročilo, ki »sumi, da so namen nakazil nezakonite stave«. Torej je banka tista, ki sprva sumi v Buffonova nakazila in ne tožilstvo. Banka je poročala o emisiji, od januarja 2010 do septembra 2010, preko štirinajstih nakazil v vrednosti 1.585.000 €, vse na račun Massima Alfierija, lastnika trafike v Parmi, kjer je, med drugim, mogoče tudi vplačevati nogometne stave. Ko je banka zahtevala pojasnitev nakazil, je Buffonov odvetnik Marco Corini dejal, da so to njegove zasebne stvari (kot je rekel Buffon »vsak nogometaš lahko s svojim denarjem dela kar hoče, če je to po pravilih s špotnim zakonom«). In šele v tem trenutku je banka, tudi na podlagi ''preteklosti'' Buffona, začela sumiti, da je denar namenjen nogometnim stavam.

Zaradi suma, je italijanska obveščevalna služba preverila nekatere bančne račune, kjer pa niso našli nobenih nepravilnosti. Vendar takoj za tem je Buffon, 13. septembra 2010, še zadnjič nakazal denar na račun Alfierija. Med drugim je bilo to tudi edino nakazilo, pri katerem je bil dopisan namen le-tega: ''I obrok ure''. Vsota, katero je s tem zadnjim nakazilom prejel Alfieri, je bila 300.000 €. 175.000 € je Alfieri pustil na svojem računu, preostali znesek pa nakazal na transakcijski račun podjetja Pirelli & C. Real Estate, ki ni nikakor povezan s stavami. Prav zaradi tega ''novega'' nakazila je bila banka mnenja, da »ne smemo izključiti možnosti, da je nakazan denar bil namenjen športnim stavam« in se 13.06.2011 odločila, da pošlje vso dokumentacijo tožilcu Perducciju iz Torina.

Stvar se odvija brez pravih raziskav ali zaslišanj (dokazati ne morejo prav ničesar) vse dokler ''La Stampa'', 28.12.2011 (6 mesecev kasneje), ne objavi telefonskega pogovora, v katerem Nicola Santoni, ki je bil aretiran v Cremoni zaradi stavniške afere, ne omeni Buffona, kot enega izmed možnih igralcev stav. Tožilstvo Torina, dan po objavi članka, povpraša Di Martina, glavnega tožilca v Cremoni v staviški aferi, za kopijo dokumentov, katere ima v lasti (torej za telefonski pogovor, kjer Santoni omenja Buffona). Tožilstvo v Cremoni tako 16.01.2012 pošlje v Torinu tekst telefonskega pogovora, kjer pa obenem navede, da Buffon ni med osomljenci.

alt

Za zdaj torej Gianluigi Buffon ni med osumljenci in ne v Cremoni, ne v Torinu. In kdor pravi, da je Buffon stavil (med drugim tudi novinarji) ter da mora zaradi tega plačat, mu dela krivico, ker za zdaj so to zgolj predvidevanja, ki temeljijo predvsem na preteklosti Buffonove afere s stavami iz leta 2006.

Dvajset Rolexovih ur

Kje je denar pristal oziroma zakaj ga je Buffon nakazoval lastniku trafike, ne vemo in prav je tako, ker kot je sam Buffon dejal, lahko vsak dela s svojim denarjem kar hoče, če je le to v skladu z zakonom. In ker je največ oziroma edini dvom nakazilo iz 13.09.2010, je vratarjev odvetnik spregovoril tudi o tem: »Najvišji prenos, tisti iz 13. septembra 2010, je povezan z nakupom dvajsetih Rolex-ov, kateri so že več mesecev v lasti Buffona. Nakup je skladen z vsoto odhodka, poleg tega pa napisano tudi pod namen: kaj še hočete? Kadarkoli lahko dokažemo, da nobeno nakazilo ni povezano s športnimi stavami«.

Svoj del zgodbe pa dej podal tudi Alfieri, lastnik trafike: »Lahko razložim katerokoli nakazilo. Sem miren. Kar se tiče Gigi Buffona, me vse skupaj žalosti. Smo prijatelji in sem mu pomagal pri nekaterih njegovih nakupih. In prav dejstvo, da je nakazoval denar preko transakcijskega računa, dokazuje njegov dober namen pri tem. Vse skupaj je nesporazum«.

Moj zaključek se bo ponovno nanašal na novinarje. Vsi razumemo, da je njihovo delo prodajati časopis, ampak raven komunikacije in demokracije v Italiji je tako zelo neverjetna, da ko je govora o neki tematiki, moraš takoj pokazati, na kateri strani si. Buffon ima eno samo slabo lastnost: to, da zmeraj pove na glas svoje mišljenje na določeno tematiko. In je povedal tudi svoje nestrinjanje z novinarji ter sodnimi organi. Ker vsekakor je nekoliko moteče videti novinarje ob šesti uri zjutraj, že pripravljeni s kamerami, posneti aretacijo (kdo jih je opozoril in zakaj, se sprašuje tudi Buffon). In je moteče, če to, da si med osumljenimi v nekem procesu, izveš preko medijev. Ampak tako je. Buffon se je dal iz sebe svojo jezo, ki bi morala biti za vse razumljiva. Dan za tem Gazzetta dello Sport, ki ne piše o ekonomiji, ampak je športni časopis, objavi del Buffonovega osebnega življenja. Stara in zaupna (pa je res?) korespondenca med dvema državnima tožilstvoma. Zaupni dokumenti, katerih Buffonov odvetnik, če bi zaprosil za njih, ne bi dobil, ker je skrivnost organa. Dokumenti, ki predstavljajo tudi osebno življenje nekega človeka, kateremu ne sodijo in ni osumljen ničesar. Ampak tako je. Danes nekdo kritizira sodne organom, da morajo opravljati svoje delo, dan za tem je že na naslovnicah vseh časopisov in tako se zve, da je kupoval ure, da je dajal denar svoji soprogi, da je kupil delnice Pirellija in plača lastniku trafike, kjer se lahko celo vplača stave. Kršitev zasebnosti neke osebe naenkrat ni več pomembna. Možnost, da Buffon ni stavil, sploh ne obstaja: imamo pošast! On nima nobenih pravic. Seveda se naslovi v časopisih glasujejo ''Buffonove ilegalne stave'' in šele kasneje, v notranjosti, v zadnjih dveh stavkih, lahko izvemo, da ''ni dokazov'' ter da ''ni osumljen ničesar'': ne nazadnje, so to za zgolj detajli, kajne?