Priznanje preiskovalca v procesu Calciopoli

Bile so zgolj teorije navijačev Juventusa. Izmišljene pravljice, katerim ne verjame noben, niti sodišče. Kar je, ne nazadnje, tudi res: ''uradno'' smo še vedno krivi. Vendar nič več teorij, nič več pravljic. Od danes naprej so vse to dejstva, kajti Edmondo Pinna, novinar Corriere dello Sporta, je v današnjem časniku objavil intervju s človekom ''znotraj'' Calciopolija.

alt

Ne gre za katerokoli osebo. Gre za osebo, ki je deloval na strani tistih, ki so dokaze zbirali, gre za preiskovalca oziroma inšpektorja, ki je deloval pod glavnim preiskovalcem Auricchiem ter maršalom Di Laronijem. Noče biti junak in noče biti imenovan. Počuti se krivega in obžaluje nekatere stvari, zato si želi, da javnost izve ''njegovo resnico'', resnico kateri nekateri še vedno pravijo ''teorije'' in ''pravljice''.

Calciopoli, definiran kot največji škandal v svetu nogometa, se je razvil iz katere preiskave?
»Stvar o sodnikih, preiskava, ki je bila v teku v Neaplju. Od tam so se začele dodatne preiskave, ker so v Torinu postopek arhivirali…od tega trenutka se je vse začelo in od tam so prihajali različni telefonski pogovori. Na začetku so kontrolirali dva telefona, en mobilni in en stacionarni telefon«.

Iz dveh telefonov do 170.000 telefonskih pogovorov?
»Krog se je s pogovori razširil: ta je poznal tistega, tisti je poznal tega drugega in tako se je začelo kontrolirati vse telefone. V določenem trenutku je prišlo ven 20 novih telefonskih številk. Govorili so in govorili…konec koncev so govorili o neumnostih, nič posebnega…dokler se ni prišlo do Moggija. Čeprav, ko slišiš ton, ti je jasno, da se je ta zafrkaval, drugi se je delal fenomena,…«.

Vi ste poslušali telefonske pogovore?
»Ja, poslušal sem pogovore«.

Koliko vas je bilo takšnih?
Dvanajst, uradni preiskovalci ter sodni policisti, v ulici Selci. Ampak ni bilo nobenih nepravilnosti. Imeli smo računalnike, svoja gesla,…in vsak je sledil določenemu telefonu. Na koncu smo imeli sestanek, jaz sem sledil tega, jaz sem sledil drugega in za tem se je napisalo poročilo«.

Razložite nam eno stvar: kako to, da telefonski pogovori, povezani z Interjem, niso bili deležni preiskave? Kljub temu, da njihova vsebina ni bila nič drugačna od tistih, katere smo slišali od leta 2006 do danes…
»Mi smo pogovore obarvali: po vsakem telefonskem pogovoru smo uporabili zeleno, če pogovori niso bili pomembni in oranžno, če je bila kakšna manjša stvarca. Rdečo smo uporabili, ko se je govorilo o nogometu(v smislu, da bi lahko bili pomembni pri preiskavi). Mi smo morali narediti en kratek opis, nekakšen izpis določenega dela telefonskega pogovora. Vsak telefonski pogovor je imel svoj zapis, ime in priimek ter o čem so govorili, če je bilo kaj zanimivega. Bile so mape z imeni.

Ste kdaj prisluškovali kakšnemu pogovoru od Interja? Ste jih kdaj slišali? Ste vedeli, da obstajajo?
»Da obstajajo, sem vedel, ampak osebno jim nisem prisluškoval. To je delal nekdo drug…«.

Ste kdaj slišali Bergama, na primer, govoriti s Facchettijem? Ali Morattijem?
»Ne poslušaš zmeraj iste…če tebe ni, te nadomešča nekdo drug«.

En dan za poslušati telefonske pogovore, jih obarvati, napisati zapis. In potem?
»Vsak večer smo se usedli za mizo in pogovorili«.

Ste kdaj imeli občutek, da so kakšen telefonski pogovor ''izbrisali''?
»Ne. Ampak to, da sta bila Auricchio (glavni preiskovalec Carabinierov)ter Di Laroni (šef Carabinierov)tista, ki sta določala kaj dati ali ne dati v preiskavo, je druga stvar. Ampak med sestanki, nisem imel tega občutka«.

Ampak nekateri pogovori niso končali v preiskavi. Nepravilnost?
»Nepravilnost je server telefonskih pogovorov. Ta se nahaja na tožilstvu v Rimu, na Piazzi Clodio. Ko je nastala kakšna težava, kar se je dogajalo pogosto, smo poklicali tistega, ki je bil na tožilstvu: ''Glej, postaja 15 tukaj ne dela, kaj se je zgodilo?'', ''V redu, bom preveril…''. Čez nekaj časa so poklicali iz Piazze Clodio: ''Vrnil sem ti linijo, poglej če deluje''. Šel si pogledat, mogoče si ostal pri pogovoru števila 250 in zatem si prišel na številko 280. In ostalih 30? ''Izgubil sem jih…''«.

Kdo je kontaktiral vodjo serverjen na Piazzi Clodio?
»Nismo govorili le mi, ampak je obstajal oddelek za to. Govoril je Auricchio, govoril je Di Laroni,…«.

Tehnično je mogoče, da določenemu mobilniku ne prisluškuješ za določen čas?
»Brez težav. Ti izklopiš server in stvar se izgubi«.

Vrnimo se na telefonske pogovore, katere ste obarvali z rdečo barvo: niso končale v preiskavi.
Očitno niso smeli iti, kaj naj vam rečem…tega ne vem. Vem le to, da tisto kar je bilo uporabljeno, je bilo uporabljeno za zgraditi nekaj. Jaz sem ti material prinesel, prinesel sem ti opeko, ampak če ti te opeke potem ne uporabiš…«.

So vam kdaj rekli, da mora raziskava teči proti Moggiju, Bergamu, Pairettu, itd.?
»Ne, ne. Mi smo bili svobodni«.

Torej so pogovore ločevali kasneje?
»Ja, v drugi fazi«.

Ste kdaj prisluškovali tujim sim karticam? Tiste švicarske, da se razumemo.
»Ko moraš prisluškovati tujo sim kartico, v tem primer švicarsko, moraš prositi za dovoljenje. In kaj so naredili oni? So prosili za to, ampak istočasno so že kontrolirali telefon. Ampak preko tistega telefona ni govoril noben. V petnajstih dneh, ta kartica ni storila ničesar«.

Čigava je bila kartica?
»Od Luciana Moggija«.

Je ni uporabljal?
»Nič ni delal, telefon je miroval. To je tako, kot bi dal pod kontrolo ta telefon(Moggijev) in ta je potem cel mesec ugasnjen. Nula. Poleg tega je ta stvar s karticami bila razveljavljena, ker niso imeli dovoljenja«.

Govorilo se je o nepravilnostih.
»V času teh raziskav so se pojavile stvari, katerih na začetku ni bilo in stvari, katere so na začetku bile, so kasneje izginile«.

Pomeni?
»En primer tega, česar ni bilo ampak se je s časom pojavilo: Martino Manfredi(nekdanji tajnik CAN-a (sodniška komisija) Serie A ter B). Ko smo ga pripeljali na postajo je bil mrtev, truplo, tresel se je, bilo ga je strah…Rekel je: ''jaz ne vem ničesar, ni se zgodilo nič, kdaj bi se…''. In ob tem je jokal, ker bo izgubil delovno mesto: ''kako bom…ne morem več delati, moram se poročiti..''. Čez nekaj časa je ta Martino šel delati na nogometno zvezo. Po tem, ko so začeli zasliševati njega, je naenkrat prišla ven ta zgodba o nepravilnosti pri žrebu«.

Ga lahko definiramo kot obžalujočega?
»Ne vem. Najprej ni vedel ničesar, potem je vedel vse, vedel je o tem, vedel je o tistem, o Pairettu, o Fazijevi,…«.

Rekli ste: stvari, katere so na začetku bile, so kasneje izginile. Kaj to pomeni?
»Zgodba o telefonskem pogovoru v Vili La Massa, blizu Firenc«.

Gre za kosilo, kjer je, po mnenju tožilstva, nastal pakt o reševanju Fiorentine pred izpadom. Andrea in Diego Della Valle na eni strani, Mazzini in Bergamo na drugi. Dobro, kaj še veste o tem?
»O tem sestanku se je zvedelo v roku 4, 5 dneh, preko telefonskih pogovorov. Organizirali so se s kamero in smernim mikrofonom. Če bi sestanek potekal v kakšnem baru polnem ljudi in če bi izvedeli nekaj dni prej, bi lahko mikrofone postavili povsod. Ampak tako, v kratkem času in daleč od Rima, je bilo nekoliko težje. S smernim mikrofonom, iz 50-100 metrov slišiš, kaj nekdo govori. In snemaš ga s kamero. Ampak tega zvoka nismo nikoli slišali…jaz pa vem, da so ga oni slišali. To je pomembno, ker sem siguren, da so tam govorili o nepomembnih stvareh. Na sestanku so se seveda pogovarjali, ampak o ničemer pomembnem. Mogoče kdo misli, da je Della Valle rekel Mazziniju: ''Dej, pomagaj mi zmagati, pošlji mi tega sodnika'', kar bi na sodišču imelo velik pomen. Ampak oni niso rekli nič takega. Obstaja slika, kjer Andrea in Diego Della Valle izstopita iz avtomobila ter se sestaneta z Bergamom. Za njih so bile te slike pomembnejše, kot avdio tega sestanka«.

Torej, po vašem mnenju, avdio obstaja?
»Ne po mojem mnenju. Avdio obstaja«.

Sigurno?
»Sigurno«.

Odvetniki Fiorentine so, med sojenjem, zahtevali prav ta avdio…
»Fiorentina je očitno nekaj vedela…podobna stvar je s ''Črno knjigo''(katera je bila leta 2006 objavljena v Espressu): ta knjiga je izšla, gre za podatke sodbe, torej obstaja in nekdo jo je dal uredništvu Espressa. Obstajajo luknje in Della Valle ve nekaj, kar drugi ne«.

Kako poteka prisluškovanje preko smernega mikrofona?
»To je kovček z mikrofonom, ki spominja nekakšni pištoli. Usmeriš proti predmetu…ampak od tistega dne, se o tem ni vedelo ničesar več«.

Se spomnite še kakšnih nejasnih stvari?
»Ne, na to sem vedno mislil. In pravim: zakaj mora nekdo priti mimo težav, za kaj? In tisti drug, zakaj more preiti v težave? Moralno je težko, čez nekaj časa si rečeš: mati moja…«.

Od teh, ki so bili obsojeni na prvostopenjskem sodišču, kdo je tisti, ki plačuje preveč ali neopravičeno?
»Jaz govorim resnico, večina le-te. Stvar je narejena, nekoliko prisiljena: ja, obstaja telefonski pogovor, ampak če greš pogledat tekme, zares nameščene tekme, kjer sodnik dejansko vpliva na razplet, ne boš našel. Ni jih. Ni tekme, kjer kdorkoli reče: zdaj smo jih dobili. Govorili se je o tekmi Lecce-Parma, o De Santisu, ki reče: ''jaz sem vskočil vmes. To je hvala samemu sebi, De Santis je želel tukaj izpasti heroj«.

Ampak bile je obsojenih veliko ljudi. Vi pa pravite o hvaljenju samega sebe: nekaj ne štima…
»Po mojem mnenju ni nobene podlage, da bi nekdo lahko dobil 5 ali 6 let kazni. Mogoče kdo meni, da je Moggi preveč izzival in je to koga motilo, ampak tisto je bil čas, ko je bil Moggi prepotenten in aroganten. Ampak to ne pomeni nič. Mora se dokazati, da je obstajala kakšna protizakonita organizacija. On, samo on (Moggi), je bil sam član te organizacije? Tako ne gre…tukaj se gre za prestiž, za kariero«.

So za tem vsi imeli uspešne kariere?
»Niti ne: Auricchio ter Arcangioli so v šolah...niso bili ravno nagrajeni. Eden je v uradni šoli, drugi v kadetski.

Se ne spomnite ničesar drugega? Ni nujno, da nezakonitega. Mogoče kakšna radovednost.
»Govorili so mi o nekaj večerjah: Auricchio, Arcangioli, Narducci in še nekatere druge osebe, katere so takrat pisali zgodbo Calciopolija. Nekajkrat sem se že vprašal, kakšen smisel ima večerja z Narduccijem. Šli so na večerjo v Neapelj v Castel dell'Ovo pri Zi' Teresi. In niso bili prisotni zgolj preiskovalci«.

Rekli ste, da ni bilo ničesar, kar bi na sodišču lahko imelo težo: je bil kdo, ki je imel kadarkoli kakšen dvom o preiskavah, o tem, če je zares potrebno nadaljevati in iti naprej?
»Ja, Arcangioli. Rekel je: dovolj. In tukaj se je začel dvoboj z Auricchiom, s katerim sta se sprla«.

Torej je želel ustaviti preiskave, ker ni bilo dovolj podlage?
»Ja, Arcangioli ja. Skupaj nas je bilo petnajst, dvajset oseb. In voznik: to je tisti, ki je moral zmeraj hoditi v Neapelj. Ni nas bilo šestdeset, ampak je nas petnajst delalo vse«.

Je kdo obžaloval?
»Ne«.

Na ulici Selci (sedež preiskovalcev), kjer so potekale preiskave, naj bi se zgodile dve stvari: prva, da naj bi Moggi začel jokati, in druga, da naj bi Paparesta priznal, da je bolan: resnica ali legenda?
»Nič od tega ni res«.