Obtožbe/5 - Švicarske sim kartice

Švicarske sim kartice. Ene in edine. Moggi jih je delil sodnikom, delegatom in svojim pomočnikom. Moggi je preko njih govoril s sodniki, ne da bi kdo vedel. Moggi je preko njih vodil svojo t.i. Cupolo, o kateri smo že pisali. Skratka vse se vrti okoli švicarskih sim karticah.

alt

Ko govorimo o Calciopoliju z našimi ''nasprotniki'' (naj bo to navijač Inter, Milana ali kdorkoli drug ali pa celo navijač Juventusa, ki verjame v pravljice, katere nam mediji pripovedujejo v zadnjih petih letih), ne moremo mimo švicarskih sim kartic. Zadnja stvar s katero namreč še lahko branijo ''čast'' procesa Calciopoli, so prav švicarske sim kartice (večinoma švicarske – nekaj jih bilo tudi iz Slovenije ter Lihtenštajna). Imetniki sim kartic naj bi bili, po mnenju glavnega preiskovalca Auricchia, naslednje osebe: Luciano Moggi (5 kartic), glavni sodniki De Santis (5), Racalbuto (1), Bertini (1), Paparesta (1), Pieri (1), Dattilo (1), Gabriele (1), Cassara (1), stranski sodnik Ambrosino (1), delegata Bergamo (2) ter Pairetto (2) in takratni športni direktor Messine (desna roka Moggija, po mnenju tožilcev) Mariano Fabiani (2).

Skupaj 21 sim kartic (od skupno 45, katere niso bile identificirana) – praktično vsi člani Cupole, torej. Kot smo že omenil, je ta tema najbolj aktualna, ko je govora o Calciopoliju. Teorija, kateri ni mogoče nasprotovati. Moggi je delil sim kartice, kar pomeni, da je zares vodil svoj sistem. Pika. Vendar se mi, navijači Juventusa, ne damo kar tako zavesti: rabimo trdne dokaze, da je Moggi zares delil sim kartice vsem omenjenim osebam, da so vse omenjene osebe dejansko bili imetniki sim kartice in da je Moggi dejansko govoril s sodniki.

Podrobna razlaga o preiskavi švicarskih sim kartic bi bila predolga in nejasna. Predvsem zaradi tega, ker se o njih ne ve praktično nič, kajti vse, kar so tožilci ter preiskovalci znali povedati na sodišču v Neaplju na to temo, je bilo, da se ne spomnijo, da niso nikoli rekli kar so rekli, da je bil nesporazum, itd. To je vse, kar smo do danes izvedeli z njihove strani o švicarskih karticah, čeprav vseeno še naprej s sigurnostjo trdijo, da so obstajale in da jih je Moggi delil. Ampak kljub temu, vam bomo poskušali na čim bolj enostaven in kratek način pojasniti za kaj se dejansko gre.

Preiskovalci so o švicarskih sim karticah izvedeli 9. februarja 2005 (dokumenti iz aprila 2005), ko je Bergamo klical Moggija preko stacionarnega telefona na eno od Moggijevih sim kartic (tisti telefonski pogovor, dokaz vseh dokazov (oz. mater vseh pogovorov) katerega smo že omenili; v naslednjih dneh sledi analiza le-tega). In tukaj se pojavi vprašanje, zakaj preiskovalci niso zahtevali telefonskih pogovorov tudi preko teh kartic, kajti če je klic opravljen na italijanskem teritoriju, se jim je dalo prisluškovat (ne glede na to ali je sim kartica tuja ali ne), le dovoljenje operaterja potrebuješ. Čudno, da v 26-ih mesecih, od odkritja sim kartic pa do zaključka preiskovanja, ni bilo narejenega ničesar v tej smeri, nobenih temeljitih preiskav. Italijanski preiskovalci so se odločili za drugačno metodo preiskovanja, nekoliko lažjo in posledično dosti manj natančno: zbrali so podatke o ''aktivnosti'' odhodnih ter dohodnih klicev, jih povezali z lokacijo in podatke zapletli skupaj. (Primer: X telefon iz Torina se aktivira ob isti uri, kot Y telefon v Bariju. Preiskovalci pogledajo, da je Moggi iz Torina, Paparesta iz Barija in tako ustvarijo svojo idejo: Moggi je klical Paparesto. Brez da bi preverili, če je Moggi takrat dejansko bil v Torino ali če je Paparesta takrat dejansko bil v Bariju. Poleg tega je kartica iz Torina lahko od kogarkoli, tako kot tudi kartica iz Barija). Vendar so se preiskovalci odločili za takšno, nepopolno, metodo preiskovanja. Zakaj? Sam ne bom nikoli razumel. Mogoče zato, ker če bi prisluškovali vsem 21-im sim karticam, bi ugotovili, da niso bili od Moggija, Papareste ali ostalih.

Kupljene kartice

Tri kartice, katere so preiskovalci takoj na začetku povezali z Moggijem, Bergamom ter Pairettom, so bile kupljene skupaj s šestimi sim karticami, ki jih je Teodosio De Cillis, sin lastnika trgovine za telefonijo v Chiassu (Švica), prodal prijatelju Moggija in sodelavca pri Juventusu Giancarlu Bertoliniju. Teh 9 sim kartic je imelo kontakte tako z italijanskimi kot tujimi sim karticami. Teh tujih sim kartic, ki so imele kontakte s prvimi devetimi (torej z Moggijevimi), je bilo 12. In tako so preiskovalci dobili 21 sim kartic, katere naj bi vse razdelil Moggi sodnikom, delegatom in svoji desni roki (Fabiani). Teorije, torej, sploh zaradi tega, ker je bilo vseh 9 Moggijevih sim kartic iz omrežja Sunrise, za razliko od ostalih 12, ki so imeli drugega operaterja.

Razdeljene  kartice

Res je, da je Moggi razdelil nekaj svojih kartic. To niti ni nobena skrivnost, kajti vse je priznal sam, ko so ga gostili v oddaji Matrix. Žal nimamo posnetka, vendar na stani Corriere dello Sporta (vir) je zapisana izjava tožilca Narduccija v eni od lanskih obravnav v Neaplju: »Med oddajo je Moggi priznal, kar se tiče tujih sim kartic, da jih je podaril Bergamu, Pairettu in Romeu Paparesti. To je novost zato zahtevamo, da se to izjavo šteje med dokazno gradivo«. Moggi to priznava že od samega začetka. Večkrat je namreč že povedal, da je kartice podaril omenjeni trojici ter nekaterim kolegom, ki so mu pomagali pri ''calciomercatu'' (torej, predvidevam, da raznim ''scoutom'' ter zastopnikom igralcev). Moggi je tudi povedal razlog, zakaj jim je razdelil: ker je sumil, da mu prisluškujejo. Upravičeno, bi lahko rekli. Romeo Paparesta je bil na to temo tudi zaslišan v Neaplju kjer je priznal, da mu je Moggi podaril sim kartico zato, da mu je lahko preko te številke sporočal ocene vseh sodnikov (Romeo Paparesta je bil namreč oglednik sodnikov pri UEFI). Nič kaznivega, torej. Uporaba tujih sim kartic ni kazniva in jih uporablja tudi lepo število ''navadnih'' državljanov po svetu. Tako kot tudi ni kaznivo dejanje govoriti z delegatoma Bergamom ter Pairettom, kar smo že omenili v enem od začetnih člankih.

alt

Metode celic

Na začetku smo omenili (tudi s primerom), na kratko, kakšno metodo so uporabili preiskovalci pri raziskovanju oziroma odkrivanju imetnikov tujih sim kartic. Metodo, ki se je nanašala zgolj na sistem GSM celic, torej z aktivacijo ter deaktivacijo telefona iz različnega območja (torej, če vzamemo primer iz prejšnjega članka: celico iz Barija povežejo s Paparesto, ki prihaja iz Barija). Problem je ta, da obstajajo celice, ki pokrivajo tudi do 100km območja. Poleg tega pa, v primeru preobremenitve ene od celic, lahko pride do tega, da se signal usmeri na drugo celico, ki je lahko tudi nekaj kilometrov stran. Tej problemi naredijo še toliko težje ujemanje med dohodnimi/odhodnimi klici.
Če bi preiskovalci zares želeli dokazati, da so imetniki sim kartic sodniki, bi se lahko odpravili v Coverciano, kjer še danes večkrat letno italijanska zveza sodnikov (AIA) organizira zbor sodnikov iz Serie A ter nižjih lig. Torej, dovolj bi bilo iti v Coverciano, ko je potekal ta zbor, ter pregledati telefon vsakega sodnika, ki naj bi imel švicarsko (Moggijevo) sim kartico. Hitra, enostavna in predvsem natančna metoda.

Ljudje, ki ne obstajajo

Nekateri odvetniki so, na obravnavi v Neaplju, opozorili na nekatera zelo pomembna in odločilna dejstva. Prvi primer se nanaša na sodnika Paparesto: 25. marca 2005 se aktivira švicarska sim kartica, katera naj bi bila po mnenju preiskovalcev v njegovi lasti, ki kliče na italijansko sim kartico, katera je bila prav tako v njegovi lasti. »To je nemogoče – razloži odvetnik obtoženega, odvetnik Sebastiano Giaquinto– kar lahko tudi pojasnimo tožilcem. Ne samo zaradi tega, ker ni mogoče klicati samega sebe, ampak tudi zaradi tega, ker Paparesta v tistih dneh ni bil v Italiji, ampak v Španiji z družino. To dokazujejo izpisi njegove kreditne kartice s katero je plačal hotel« (Il Mattino, 19. april 2007).

Enako velja za Massima De Santisa, katerega obtožujejo klice preko celic, kjer ni bilo mogoče, da se v tistem trenutku nahaja: ena je iz okrožja v Romi kjer se nahaja njegovo nekdanje stanovanje, katerega je zapustil po ločitvi z ženo. Druga pa je iz letališča v Linate-ju, ki se ''aktivira'' neke nedelje ob 17:00. Nemogoče glede na to, da je sodnik pred tem sodil tekmo na San Siru in ni mogel do letališča pred (vsaj) 19:00.

Inter in švicarske kartice

Govorili smo že o Teodosiotu De Cillisu, sinu Armanda De Cillisa, lastnika trgovine za telefonijo, kjer je Moggijev sodelavec kupil devet sim kartic. Teodosio v pričanju v Neaplju ni omenil le uslužbencev Juventusa, ampak tudi nekatere Interjeve možje, med katerimi sta bila Marco Branca (športni direktor Interja) ter Gianmarco Moratti (brat Interjevega lastnika Massima Morattija). Smešno, da se je to izvedlo šele na sodišču v Neaplju in ne med leti 2004 ter 2006, ko so potekale preiskave. Kje oziroma pri komu so končale te sim kartice pa, seveda, tožilcev ne zanima.