Obtožbe/3 - Moggi's Ghetto

Sodišče v Neaplju si je v januarju in februarju vzelo (ne)zaslužen odmor, ker niso uspeli pravočasno izpisati vseh novih pogovorov, katere so v zadnjih petih letih ''odkrili'' odvetniki ter svetovalci Moggija – odkrili v navednicah, ker v resnici sploh niso obstajali (vsaj po besedah tožilca Narduccija ne bi smeli). Po odmoru v Neaplju se vračamo tudi mi, še bolj zagnani in motivirani kot kadarkoli prej, kajti zelenice niso edini kraj, kjer Juventus bije svojo bitko. Ostajamo pri istem, pri obtožbah, vendar se bližamo koncu.

alt

Moggi je izvedel za glavne ter stranske sodnike še pred žrebom

Luciano Moggiju so očitali, da je imena izbranih ali izžrebanih sodnikov poznal pred vsemi. Kar je laž. Velika laž. Bil je informiran šele po žrebu, čeprav je res, da so ga informirali še preden so mediji v javnosti objavili imena sodnikov, po navadi so je bilo to dan po žrebu. Da ne bo nesporazumov: praksa je bila ta, da se stranske sodnike izbere, glavne sodnike pa izžreba s pomočjo bobnov.

Kljub vsem tem očitkom je vseeno nekdo, ki je za imena sodnikov izvedel pred športnim direktorjem Juventusa. Leandro Meani (Milan), kot dokazuje izpis sms-jev, katere je na sodišču v Neaplju prikazala Moggijeva odvetniška družba. Ali pa predsednik Interja, Giacinto Facchetti, ki je za imena stranskih sodnikov, katere je izbiral delegat Gennaro Mazzei, izvedel kar tri dni pred tekmo oz. en dan pred uradno izbiro (ki je bila po navadi opravljena dan ali dva pred samo tekmo). In to ne za katerokoli tekmo, ampak za tekme med Interjem ter Juventusom. Kot smo omenili, je Moggi res izvedel za sodnike preden so imena le-teh prišla v javnost, kajti to je bilo v praksi – delegati so namreč takoj po izbiri (za stranske sodnike) oziroma žrebu (za glavne) obvestili predsednike, direktorje ali tajnike klubov kateri sodniki so bili dodeljeni za določene tekme.

Za omenjeno tekmo, Inter-Juventus, je Moggi za stranska sodnika izvedel dan za Facchettijem, torej za tem ko jih je Mazzei izbral. Stranska sodnika sta bila Ivaldi in Pisacreta, zato si poglejmo pogovor iz 25. novembra 2004 med delegatom Mazzeiem ter Facchettijem (posnetek):

Mazzei: »Sem v avtu, ker grem v Coverciano«.

Facchetti: »Izberi dobro za nedeljo zvečer eh…«

Mazzei: »Številko ena in številko dve, tako kot mislim, Ivaldi in Pisacreta«.

Facchetti: »Ivaldi in Pisacreta?«.

Mazzei: »Eh, sta številka ena in številka dve«.

Facchetti: »Ja seveda…in številka ena med sodniki?«.

Mazzei: »Eh ja, upajmo, da nam uspe zadeti s tem neumnim žrebom, da nam uspe dobiti številko ena«.

Facchetti: »Ne tam ne rabijo opraviti žreba, morajo…«.

Mazzei: »Kako Giacinto? Na žalost rabimo srečo«.

Facchetti: »Ma dej…«.

Mazzei: »Ti bom povedal po resnici, tukaj izžreba sodnika eden od novinarjev, morajo preštudirati boben in možnosti so visoke«.

Facchetti: »Ma ja, dajo notri De Santisa, ki je že prejšnjo nedeljo sodil Juventusu in zdaj ne sme, ter Rosettija, ki je iz Torina…«.

Mazzei: »Ampak morejo pustiti odprtih vsaj 50% možnosti, tako je zapisano v praviniku, če se ne motim«.

Torej Facchetti in Mazzei sta se več kot očitno skupaj dogovorila, da bosta stranska sodnika Ivaldi in Pisacreta. Pa ne le to. Kot smo omenili v prejšnjem članku in kot je razvidno iz zgornjega pogovora, si je Facchetti za glavnega sodnika želel ''številko ena'' (takrat Collina), vendar pa so glavnega sodnika morali izžrebati, za razliko od stranskih, ki jih je izbiral Mazzei sam, po svojem občutku (ali Facchettijevem). Namreč v bobnu z glavnimi sodniki je bilo štiri ali pet sodnikov, redkokdaj šest – in vedno je moralo ostati 50% možnosti: kar pomeni, da če so v bobnu štirje sodniki, morajo biti vsaj dva (50%), ki imata možnosti soditi to tekmo.

In kakšen je bil torej Facchettijev načrt? Da dajo v boben Collino ter sodnike, ki iz različnih razlogov niso imeli pravice soditi te tekme (De Santisa, ki je sodil tekmo Juventusa že prejšnji krog – v pravilniku piše, da sodnik ne sme soditi dve tekmi zapored isti ekipi ter Rosettija, ki pa je iz Torina in zato tudi on ni bi mogel soditi). Tako bi bil, hočeš-nočeš, izžreban prav Collina, katerega se je Facchetti želel. Kakorkoli, to ni bilo mogoče, ker je ob Collini, De Santisu in Rosettiju moral biti prisoten še en sodnik. Tekmo je na koncu sodil Rodomonti.

Še en pogovor, ki dokazuje, da Facchetti izvedel kar za celotno sodniško ekipo, že nekaj dni pred samo tekmo. Pogovor je iz 10. januarja 2005 (posnetek):

Facchetti: »Paolo, torej si videl, da smo nadoknadili?«.

Bergamo: »Zgodovinsko, eh, včeraj…ne moreš si niti predstavljati kako sem trpel, glej. Zgledalo je že, da je tekma ogrožena…ampak reakcija je bila neverjetna […]«.

Bergamo: »Poslušaj, za nedeljo, ehm, sredo (za pokalno tekmo Bologna-Inter, ki se je tri dni za tem končala s 3:1 za črnomodre), sem ti imel namen poslati, kot stranska sodnika, glede na to da Bologna ni lahka tekma…sem ti želel poslati Gemignanija ter Niccolaia, ki sta dva dobra iz Toscane eh…«.

Facchetti: »Dobro, Gemignanija nismo več imeli od…«.

Bergamo: »Ne, ne, ravno zato sem ti ga želel poslati v nedeljo. Ja, oprosti, v sredo je ta pokal Italije ki nas še vedno zanima in torej naredimo…in potem ti bom poslal enega mladega. Že ki želimo postaviti nazaj na pot Gabrieleta in Palanco, sem ti mislil poslati Gabrieleta…«.

Facchetti: »V redu«.

Bergamo: »Ne bo problem za vas, ker mu gre dobro…«.

Facchetti: »Ne, ne, v redu. Nenazadnje ti jaz zaupam…ti si tisti…«.

Še dva pogovora, ki poleti leta 2006 niso obstajali. Kot bi rekel tožilec Narducci: ''Če je obtoženim všeč ali ne, ne obstajajo telefonski pogovori med Bergamom ali Pairettom z gospodom Morattijem, ali z gospodom Sensijem ali s gospodom Campedellijem, predsednikom Chieva…''.

alt

Moggijev sodniški klan

Pisali smo o tem, kako se je preiskava pravzaprav začela. Z izjavo Del Cina, da imajo sodniki iz Rima svoj ''klan''. Klan, katerega vodja naj bi bil Massimo De Santis, eden največjih ''zločincev'', kar se tiče procesa Calciopoli in katerega sodniki sodijo v korist ekipam, ki so povezane z Gea World-om (Juventus in Messina). Kako je Del Cin prišel do te teorije sicer ne vemo, ampak jo lahko na hiter in enostaven način ovržemo. Gre namreč za eno najbolj smešnih teorij v celem procesu, čeprav se je prav z njo začel Calciopoli. V sezoni, ko naj bi torej Juventus ''goljufal'' in imel pomoč klana (2004/2005), je namreč De Santis sodnik, s katerim je imel Juventus najmanjše povprečje osvojenih točk na tekmo: le 1,4. Ampak ne le to. Da ovržemo to teorijo je dovolj že pogovor iz 20. aprila 2005 med Moggijem in Giorgem Tosattijem, zdaj že preminulem novinarju in osebnem prijatelju nekdanjega športnega direktorja Juventusa – pogovor, katerega leta 2006 seveda ni bilo na sodišču med dokaznim gradivom:

Moggi: »De Santisa imam že dovolj, dovolj ga imam!«.

Tosatti: »Zdaj se sodniki že poščijejo na tebe…«.

Moggi: »Danes je bil več kot očitno proti nam«.

Tosatti: »Včeraj sem na nogometni zvezi rekel: ''nalašč ste poslali De Santisa, ker veste, da ga pri Juventusu ne marajo''«.

Moggi: »Res je. Letos, proti Palermu, proti Parmi in zdaj (Juve-Inter 0-1) nas je stal že šestih točk. Neverjetno, glej. Kur**n sin!«.

Tosatti: »Ja, ampak prav očitno«.

Moggi: »Preveč težav nam je nakopal. Če mi izgubimo prvenstvo, je eden od krivcev on. Ker nam je šel prevečkrat proti: v Palermu nam ni dal penala, v Parmi je bil penal in nam ga ni dal, danes bi moral izključiti Cordobo in ga ni!«.

Tosatti: »In penal nad Nedvedom, ki ga ne da«.

Moggi: »To je norišnica«.

Tosatti: »Ni videl prekrška Mihajlovića nad Ibrahimovićem«.

Moggi: »Nisem ga niti pozdravil, ni se mi dalo govorit z njim, niti zmenu se nisem zanj…kartone je razdelil vsem, ki so bili v nevarnosti za naslednjo tekmo«.

Še en pogovor, ki pove več kot vse. In še ena od številnih teorij, ki temelji na domišljiji nekaterih posameznikih. Če bi zares želeli očistit nogomet, kot pravijo da je bil cilj procesa, bi si za sojenje za največji nogometni škandal verjetno vzeli več kot deset dni in bi verjetno, kot dokazno gradivo, leta 2006 prinesli vse telefonske pogovore: tudi tiste, kateri, ''če nam je všeč ali ne'' (cit.), ne obstajajo.